Ko so dečka premestili od starih staršev k rejnikom, so strokovni delavci na velenjskem centru za socialno delo ravnali strokovno in zakonito ter v največjo korist dečkov, se je včeraj na stran centra po nadzoru socialne inšpekcije postavila ministrica za socialne zadeve Anja Kopač Mrak. Čustveni odziv javnosti je razumljiv, ne pa tudi upravičen, saj nihče ne ve, kaj se je dogajalo za štirimi stenami, je opozorila.
Ogorčeni državljani, ki so prepričani, da se starim staršem godi krivica, so pozabili na temeljno zakonitost sodobne družbe. Otroci niso nikogaršnja lastnina. Ne pripadajo starim staršem, center jih prav tako ne podarja rejnikom. Še najmanj otroci pripadajo politiki in politikom, ki njihove žalostne zgodbe sprevrženo izrabljajo za politično obračunavanje, kakršen je včerajšnji predlog SDS za interpelacijo ministrice Kopač-Mrakove.
Otroci so svoje osebnosti s svojimi pravicami in dolžnostmi ter so, kadar starši svoje poglavitne vloge, vzgoje in varstva, ne (z)morejo opravljati zadovoljivo, zaupani ljudem, za katere strokovnjaki ocenjujejo, da bodo to opravili bolje. Odvzem otroka je zadnji, skrajni ukrep, ki ga centri uporabijo. Med rešitvami običajno nimajo na voljo množice dobrih, pač pa nekaj slabih, med katerimi morajo izbrati za otroke vendarle najboljšo.
Vseeno pa je treba opozoriti, da tokratna zmaga stroke nad vztrajnim bojem za otroka ni dokončna, saj odločitve centrov, tudi kadar nadzorne službe potrdijo, da so strokovno ustrezne, ne obveljajo vedno. Ljudje so pri boju za skrbništvo nad otrokom, kot da bi bil to glavni dobitek na loteriji, pripravljeni iti čez vse meje razuma. Pri tem so jim za masten zaslužek ali pa zgolj za medijsko pozornost na pomoč pripravljeni priskočiti spretni odvetniki. Ti toliko časa brskajo po dokumentih, dokler ne odkrijejo česa, kar so morda strokovni delavci v skoraj 60 zakonih, ki opredeljujejo njihovo delo, pozabili. Po pritožbi na ministrstvu so postopki kljub strokovni nespornosti razveljavljeni, otroci pa se vrnejo v okolje, ki je po oceni strokovnjakov zanje škodljivo. V čigavo korist že?
Tako se je pred dobrima dvema letoma zgodilo, da se je po posredovanju znane odvetniške družbe domov vrnilo sedem škofjeloških otrok, čeprav socialna inšpekcija ni našla napak v postopku. Našel pa jih je odvetnik in ministrstvo je odločitev centra razveljavilo.
Da se bo na postopek pritožil, je po zgledu škofjeloške zgodbe včeraj že napovedal zagovornik starih staršev velenjskih dečkov. Želja in potreba njegovih strank po posedovanju otrok, kar ne bi smelo biti dovoljeno nikomur, sta močnejši od dokazane strokovnosti in zakonitosti ter celo od želje, da bi se otrokoma po tragediji godilo čim bolje.
Če bo obveljala strokovna in zakonita odločitev centra, lahko vsi, ki zgodbo spremljamo, mirno spimo – strokovno in zakonito bo poskrbljeno tudi za naše otroke, če se bodo znašli v podobni stiski. Zagotovo si ne želimo, da bi po tem, ko bi že prestali eno življenjsko tragedijo, postali še žrtev druge – sebičnega, brezglavega boja za skrbništvo, začinjenega z zgrabljeno priložnostjo za zaslužek in/ali za sekunde oziroma vrstice v medijih.
