Kulturni center Lojzeta Bratuža ni samo kulturno, marveč tudi vzgojno, izobraževalno, rekreativno in športno središče. Poleg tega, da imamo bogato lastno produkcijo, pri delu radi pomagamo in podpiramo tudi druge zamejske ustvarjalce in poustvarjalce. Center pa nima velikega pomena le za v Gorici živeče Slovence, ampak bogati širši prostor, tudi na slovenski strani. Ne samo da na tem robu ohranjamo slovenski jezik in kulturo, ampak tudi povezujemo čezmejni prostor. Že vse od povojnih let naprej namreč veliko sodelujemo z ustanovami onkraj meje. Dokaz čezmejnega sodelovanja je kar konkretna prisotnost Slovencev iz novogoriškega okolja med nami. Odkar je meja odprta, je sodelovanje še bogatejše.
Je tudi čezmejni pretok občinstva večji, odkar ni več fizičnih meja med Slovenijo in Italijo?Na prireditve prihaja vse več Slovencev tudi iz Slovenije, še posebno na pogovorne večere Srečanja pod lipami. Na kulturni ravni je ta meja padla. Nekateri pa so še zadržani, tako da ni pravega skupnega prostora. Italijani prihajajo bolj poredko k nam, nekateri so sicer odprti do Slovencev in obiskujejo naše prireditve, ampak to ni kar samoumevno, še vedno so nekakšne pregrade. Je pa bolje kot pred leti.
Kako tesno ste med seboj povezani tu živeči Slovenci? In še posebno, kako se v razne aktivnosti vključujejo mladi?Mladi se vključujejo zelo raznoliko. Radi nastopajo in sodelujejo, ampak med seboj. Takšna primera sta recimo vokalna skupina Bodeča Neža, sestavljena iz 20 mladih deklet, in mešani mladinski zbor Emila Komela, ki ga tvorijo najstniki iz obeh Goric, stari od 13 do 18 let. Pri sodelovanju v društvih mladi vidijo pomembnost ohranjanja slovenskega jezika, v šolah pa ni tako. Tam je veliko otrok namreč iz mešanih zakonov, zato slovenski jezik pogosto trpi.
Se je v zadnjih letih za tukajšnje zamejske Slovence kaj posebnega spremenilo na bolje ali na slabše?Na kulturnem področju se je dejavnost zelo razvila in obogatila v zadnjih 20 letih, tako da so šle tu zadeve na bolje. Vendar pa trenutna tukajšnja politična garnitura ni naklonjena Slovencem. So sicer prijazni do nas, a vedno smo nekje na robu in se moramo boriti za vsako besedo, vsak smerokaz, saj so slovenski prevodi marsikje še vedno izvzeti. Gre na bolje, a smo še daleč od enakopravnosti. Za Slovence v Italiji je trenutno največji udarec združevanje občin, saj utrpijo škodo majhne občine, kot so Števerjan, Doberdob in Sovodnje, ki so izrazito slovenske. Te občine odslej ne bodo mogle več samostojno upravljati svojega ozemlja. Kulturni center Lojzeta Bratuža zaradi tega sicer ne bo na slabšem, kajti sami spadamo pod goriško občino, od katere pa ne dobivamo niti centa za delovanje. Nasprotno pa mora Katoliško tiskovno društvo, ki je lastnik celotne strukture, plačevati občini več kot 20.000 evrov davka na leto, kar se nam zdi nekoliko nepravično glede na to, da številne, tudi italijanske ustanove in društva uporabljajo naše prostore in tako naša stavba služi vsemu mestu. Z oddajanjem dvorane v najem sicer dobimo nekaj denarja, a dohodki ne pokrivajo stroškov. Vendar ne oddajamo zaradi finančnega vidika, temveč predvsem zato, ker morajo prostori živeti, tako pa se ustvarjajo tudi nove vezi.
Na kakšen način sicer prejemate finančno podporo na eni strani iz slovenske in na drugi iz italijanske smeri?Na slovenski strani smo finančno vezani na Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Poleti nas je kot edina kulturna ministrica doslej obiskala gospa Julijana Bizjak Mlakar, vendar ministrstvo za kulturo nima sredstev, da bi nas financiralo. Na italijanski strani dobivamo sredstva po zakonu, ki je namenjen slovenski manjšini, pri čemer nam deželni odbornik za kulturo po svoje kroji življenje. Slovenskim ustanovam in društvom povzroča več težav in nenehnih zapletov, kot pa prinaša ugodnosti. V zadnjih dveh letih se je spremenil tudi zakon, ki je namenjen financiranju manjših društev, kar je stvari postavilo precej na glavo. Še tiste prispevke, ki so nam namenjeni, dobivamo z veliko zamudo. Sredstev je vedno malo. Tako tudi sama delo predsednice, ki zahteva polni delovni čas, opravljam povsem prostovoljno. Tudi pri pevskih zborih in gledaliških skupinah, ki izhajajo iz naše srede, je še veliko nehonoriranega dela.
Kljub temu da se nekatere težave goriških zamejcev intenzivirajo, se zdi, da se z druge strani meje v Gorico preseljuje vse več Slovencev. Kje iskati razloge?Res se je v zadnjem času priselilo kar nekaj Slovencev. Pravijo, da so tukaj cenejša stanovanja kot pa v Novi Gorici in njeni okolici. Nekateri se preseljujejo zaradi službe, saj se prostor vse bolj prepleta tudi ekonomsko. Nekatera italijanska podjetja so si ustvarila sedež v Sloveniji in obrnjeno. Primer, ki je svojo dejavnost preselil v Italijo, je denimo Pipistrel. Mislim, da je pri vsem tem odločilen predvsem finančni vidik.
Gorica je v zadnjih letih postala zelo multikulturna. Kako je to občutiti v mestu?Lani je prišlo kar precej priseljencev. Humanitarne ustanove so intenzivno nabirale sredstva, da so preskrbele prebežnike, ustvarilo se je tudi zavetišče pri Soči, zdaj pa se val beguncev počasi umirja. Tu in tam jih sicer srečujemo po mestu, vendar ne bi rekla, da vplivajo na življenje in vzdušje v tem prostoru.
Zaradi begunske krize smo ponekod v Evropi že doživeli zapiranje meja. Kaj bi morebitno zaprtje meje med Slovenijo in Italijo pomenilo za goriške zamejske Slovence?Prepričana sem, da v tem prostoru ne bodo zaprli meje. Begunci prihajajo bodisi skozi Avstrijo bodisi iz južne Italije. V Gorico jih prepeljejo in tu nastanijo, tako da tu ne prečkajo meje.
Je mogoče narediti primerjavo med Gorico in Trstom glede kakovosti kulturnega dogajanja, namenjenega zamejskim Slovencem?Na tej točki bom pohvalila Gorico. Delovanje, ki ga opravljajo goriška društva, je bolj raznoliko in neprimerno bogatejše kot delovanje v Trstu. V Gorici imamo dva kulturna domova, v Trstu imajo enega. Da smo trdoživi, trmasti in delovni, med drugim potrjuje tudi Katoliška knjigarna, ki je pred nekaj leti dočakala že stoletnico. V tem času je preživela vse vojne, krize in finančne težave. Slednje sicer še vedno obstajajo, vendar je kljub izgubam odbor Katoliškega tiskovnega društva, ki je ustanovilo knjigarno, vedno verjel v njeno pomembnost in poslanstvo za ohranjanje slovenske besede. Gre namreč za edino knjigarno v Gorici, ki ponuja slovenske knjige in skrbi za vse dijake, ki obiskujejo slovenske šole v tem prostoru. Po zaprtju Tržaške knjigarne je bila nekaj časa celo edina slovenska knjigarna v Italiji. Poznajo in obiskujejo jo ljudje iz vse Slovenije, saj ni le kulturno, ampak tudi zgodovinsko središče, ki je v času fašizma predstavljalo prostor za srečevanje in izmenjavanje sporočil. V samem središču mesta stoji kot nekakšen spomenik.
