Žlahtna kapljica zamejskih vinarjev

Ukinitev tlačanstva in nov pogled na vino

Seveda so vinske kmetije v Brdih in na Krasu že stoletja. Nekateri vinarji, ki na svoje kleti pišejo letnice, govorijo o petih ali šestih stoletjih tradicije. Klet Castello di Spessa iz Koprivnega se hvali celo z omembami v trinajstem stoletju. A tisti, ki male kleti na italijansko-slovenski meji poznajo, pravijo, da se je pravi preobrat začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vina s tega območja pa so začela svoj komercialni pohod še kasneje, v osemdesetih. Če se je namreč na naši strani čakalo na konec socializma, so na tudi na italijanski strani čakali na konec – fevdalizma. Velja namreč poudariti, da so zadnje tlačane na italijanski strani v Brdih odpravili šele v šestdesetih, torej pred petdesetimi leti. In še ena podobnost med socializmom in fevdalizmom. Mali vinski pridelovalci so svoje grozdje v Sloveniji vozili v velike zadružne kleti, na italijanski strani pa bogatim lastnikom. V obeh primerih vino ni imelo velikih presežkov. Grozdje je dobro uspevalo že v časih Avstro-Ogrske, s prihodom Italije 1919 pa je Primorska zašla v hudo krizo in kmetje so kmetovali zgolj za preživetje.

Med šestdesetimi in osemdesetimi leti so kmetije prevzeli mlajši vinarji, katerih filozofija je bilo moderno, naravno vino. Avguštin Devetak je gostilno prevzel od očeta v osemdesetih. Pravi, da sta v šestdesetih le dve kmetiji pridelovali moderno vino – Gradnik na Krminskem in Primosic v Števerjanu. Na tržaškem Krasu je bila prva kmetija Parovel iz Doline, pozneje pa še kmetiji Lupinc in Kante iz vasi Praprot. »Brda so kupci prepoznali konec osemdesetih let, Kras v začetku tega tisočletja,« pravi Devetak, človek, ki je za ta vina naredil veliko. Tudi zato, ker je imel jedilni list in vinsko karto v slovenščini in italijanščini.

»Ko sem bil leta 1988 prvič pri vinarju Jošku Gravnerju v Oslavju, smo predvsem govorili in šele ob koncu pokušali vino. Predvsem zato, ker je njegov pristop povsem drugačen. Preden vino poskusiš, moraš dobro poznati vinogradnika, potem moraš spoznati okoliš, tako težave kot pozitivne stvari, ki jih ima teritorij. Če si na koncu prepričan, da si ga razumel, lahko življenjski eliksir poskusiš,« pravi Devetak, katerega lokal uvrščajo med dvajset najboljših klasičnih gostiln v Italiji.

»Ko piješ vino Joška Gravnerja in Damjana Podveršiča, občutiš tudi njuna osebnost in značaj. Njuno vino z lahkoto prepoznam med stotimi,« razlaga svoj odnos do slovenskih vinarjev v Furlaniji. V obeh primerih gre za ekstremno ekološka vina in za zelo majhne kleti. So torej Slovenci v Italiji bolj dovzetni za ekološko pridelana vina? »Predvsem gre za to, da Slovenci večinoma živijo na svojih kmetijah, na katerih so se tudi rodili, in to jim je vcepilo določen odnos do svoje zemlje. Skratka, tu niso samo zaradi nekakšnega posla, ampak enostavno obdelujejo svoje kmetije.«

Devetak sicer meni, da je tudi mnogo italijanskih vinarjev in kleti ekoloških, a številke govorijo v prid malim slovenskim mojstrom. Felluga, Venica, Vie di Romans in Silvio Jermann, torej italijanski proizvajalci v Brdih, letno pridelajo od 400.000 do milijon in pol steklenic. Vsaka klet, vsako leto. Po drugi strani naši Gravner, Podveršič, Kante, Zidarič in Vodopivec, ki jih strokovna javnost ocenjuje kot najboljša bela vina v Italiji, komaj presežejo številke 30.000 steklenic na klet. Pa saj ni, da bi vse govorila statistika, a če vemo, da stane steklenica rebule iz vinogradov Joška Gravnerja v newyorški restavraciji okoli 600 dolarjev, so stvari več kot očitne.

Vino, narava, kulinarika in kultura

Kot smo omenili, je eden najbolj zanimivih lokalov ob meji in v Furlaniji vinoteka Cormons, po naše Krmin, ki prodaja vsa vina tega dela Brd, hkrati pa tudi dobrote, kot so olja, kisi, pršuti, začimbe…, ki so doma v krajih streljaj od slovenske meje. Eleno Orzan, ki deluje v vinoteki in velja za eno največjih poznavalk furlanskega vina, smo povprašali, kako stvarem v vinoteki strežejo. »Vinoteka v Krminu se je rodila pred tridesetimi leti, ko jo je ustanovila promotorka Vittorina Guerra. Razumela je, da se majhni vinarji s tega okoliša lahko predstavijo samo kot skupina, pa še to samo v pravi družbi. Vinu smo dodali pršut, sir in salamo. Gre namreč za gastronomijo, gostoljubnost, zanimivosti, turistične kmetije, kulturo…«

Zadruga Enoteca di Cormons ima zdaj 34 vinarjev iz občine Krmin, vse pa kaže, da bo v prihodnosti ravno ta vinoteka predstavljala vso goriško pokrajino in morda kasneje celo Furlanijo. Elena Orzan veliko popularnost lokala in s tem okoliških vinarjev vidi v posebnem programu, ki ga lokal ponuja na glavnem krminskem trgu. Od aprila do junija vsako soboto zvečer brezplačno predstavijo dva ali tri vinarje. Oktobra imajo večere, ko predstavljajo vinarje z vsega sveta in njihove zvrsti. Imajo šole za sommelierje, degustacijo žganja, obrezovanje trt, za veseljake pa še festival jazza, vina in miru. Orzanova, ki vse dejavnosti koordinira, je prepričana, da vino samo po sebi ni dovolj. Zadala si je nalogo, da turistom na italijanski strani Brd ponudi naravo, kulturo, turizem, vino in hrano.

Orzanova je prepričana, da so vsa vina s tega dela sveta izjemna, tudi italijanska, da je pravzaprav pri Slovencih, predvsem pri ekoloških pridelovalcih, prišlo do tega, da jih bolj zanimajo narava in njene lepote, okolje in skrb za to, kaj bodo pustili potomcem. »Zatreti čustva je kakor zadržati dih. Prej ali slej se zadušiš! Vsak naj ima možnost izbiranja lepote ali tistega, kar mu je osebno všeč,« pravi Elena Orzan in dodaja: »Vino nam mora biti všeč, ne glede na to, kaj o njem govorijo ali pišejo ali kaj je moderno.« In v Krminu skrbijo, da so celo zelo dobra vina poceni. Najcenejša steklenica pri Orzanovi je recimo v območju šestih evrov.

Prepoznavnost in pozornost do narave

Ko govorimo o modernih vinih z one strani meje, moramo vedeti, da gre za vina, ki imajo res visoke ocene strokovnjakov. Vse več jih namreč meni, da gre za teritorij, ki se lahko z lahkoto meri ne samo z novozelandskimi, ampak tudi burgundskimi belimi vini, ki so vedno veljala za najboljša na svetu. Za Joška Sirka, edinega slovenskega gostilničarja, ki so mu zaradi kakovosti ponudbe dali prestižno Michelinovo zvezdico, pomeni največjo prelomnico konzorcij vin Collio, ki je nastalleta 1964 in v katerem so bili slovenski vinarji izredno dobro zastopani. Prepoznavnost vin s tega območja se je skozi različne faze uveljavljala ves čas do današnjih dni. Sirk pravi, da v tem razvoju ni bilo ločevanja med slovenskimi in italijanskimi vinarji.

»Razvoj je bil skupen. V začetku je trg povpraševal po velikih količinah in vsi vinarji so na veliko proizvajali. Kasneje, v osemdesetih letih, so se začele pojavljati potrebe po kakovosti in avtorskem vinarstvu, pojavila so se barikirana vina iz hrastovih sodov, začelo se je obnavljati vinograde, pojavila se je potreba po marketingu in prisotnosti na zunanjih trgih,« se spominja naš najboljši gostilničar, ki je v svoji kleti, v gostilni La Subida, vedno imel najboljša vina teh krajev.

Če je bil v šestdesetih največji prelom, da so vina sploh začeli stekleničiti in etiketirati, se je v sodobnem času vsaj po Sirkovem mnenju zgodil največji skok v devetdesetih, ko se je vinar Joško Gravner, sicer njegov prijatelj, po vseh vmesnih fazah odločil vino povsem vrniti v naravo. Nekateri so mu sledili, drugi so ostali na stari poti. Kako je prišlo do tega? »Leta 1996 si je Joško Gravner s peščico prijateljev vinarjev postavil za cilj priti do nove interpretacije vinarstva, z večjo pozornostjo do narave in z zmanjšanjem tehnologije. Drugi so šli po 'normalni poti'. Ti skupini se zdaj, upoštevajoč spremembe, ki so nastale, in različne interpretacije začetnega cilja, razlikujejo,« razlaga Sirk, ki kot eden tistih, ki so veliko naredili za vina ob meji, stvari pozna do obisti in dodaja, da pri pridelavi vin ne gre za narodno pripadnost. Za tiste, ki vino pokušajo v Brdih ali na Krasu, zato tudi poudarja: »Najprej naj se potrudijo in spoznajo človeka, naj ne zaupajo zgolj blagovni znamki.«