Narodni dom v Trstu je z razstavo po stoletju in več končno dobil simbolno priznanje

V Trstu je bilo več Slovencev kot v Ljubljani

Vse od požiga Narodnega doma leta 1920 ni bil realiziran niti en projekt, s katerim bi se vsaj simbolno poklonili pomenu Narodnega doma in posledično slovenski skupnosti v Trstu. Razlogov je verjetno več. Kot prvo velja izpostaviti dejstvo, da Italija ni nikoli pokazala pripravljenosti, da razčisti s svojo fašistično preteklostjo. Požig Narodnega doma pa je bilo dejanje fašistov. Da bi bili Slovenci lahko »scavi«, jih je bilo treba zreducirati na največ kmečko prebivalstvo, ki s Trstom in meščanstvom nima povezave. Če pogledamo uradno štetje prebivalstva iz leta 1910, pa je slika precej drugačna. Trst je štel skoraj 230.000 prebivalcev in med njimi je bilo okoli 57.000 Slovencev, kar pomeni 25 odstotkov prebivalstva. Trst je bil mesto z večjim številom slovenskega prebivalstva kot Ljubljana in je fašistom predstavljal »realno« grožnjo slovanstva oziroma slovenstva mesta. Zgodba o Narodnem domu pa je po drugi strani zgodba o uspehu Slovencev. V tem mestu. Požigu in kasnejšemu fašističnemu preganjanju je sledilo bolj ali manj prefinjeno načrtno izogibanje vrednotenja pomena Narodnega doma in posledično slovenstva, in to še v desetletjih po drugi svetovni vojni, tudi po zaslugi Slovenskega kluba pa so se stvari v zadnjih letih začele postavljati na svoje mesto.

Razstava kot dokaz o spremembah

»Odgovor na vprašanje, zakaj je skupina mladih, ki vodijo Slovenski klub, vložila vse svoje sile v postavitev razstave, spletne strani in zgibanke o tej stavbi, je preprost: ker jih je pogrešala. Ker je bila naveličana dejstva, da je bilo pomembno poglavje v tržaški zgodovini – podčrtujem tržaški in ne samo slovenski zgodovini – obsojeno na pozabo,« je na odprtju razstave povedala predsednica Slovenskega kluba Poljanka Dolhar in dodala, da je razstava dokaz, da sta se mesto in njegova univerza spremenila. V nadaljevanju so številno občinstvo nagovorili še predsednica Pokrajine Trst Maria Teresa Bassa Poropat, župan Trsta Robert Cosolini in dekanka Visoke šole za prevajalce in tolmače Lorenza Rega, ki so poudarili pomen Narodnega doma kot simbola večkulturnosti in odprtosti. »Gre za del zgodovine, ki se vrača mestu,« je med drugim dejal župan Cosolini. Od minulega petka je tako v atriju na skupno osmih panojih na voljo vpogled v bogato zgodovino Narodnega doma, od katerega je del gradiva sploh prvič predstavljen javnosti. Predstavitveno besedilo je zapisano v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku. Naj poudarimo, da je kot prvi jezik tokrat uporabljena slovenščina, kar je v Trstu, dasiravno gre za zadeve, povezane s slovensko skupnostjo, še dandanes prej izjema kot pravilo.

Od gledališča do telovadnice

Narodni dom je bil zgrajen na prestižni lokaciji v središču mesta. Stavba je bila za takratni čas impozantna. Zgrajena je bila na parceli, ki je merila kar 1458 kvadratnih metrov in je obsegala več kot 3600 kvadratnih metrov uporabnih površin. V notranjosti so se od izvirnega Fabianijevega načrta ohranili le zunanja konstrukcija in granitna stebra v glavnem atriju, od koder so veličastne dvojne stopnice iz nabrežinskega kamna vodile v prostore Tržaške posojilnice in hranilnice, gledališča in Slavljanske čitalnice. V gledališki dvorani s parterjem in galerijo je bilo več kot 400 sedežev, del njene strehe pa je bil celo steklen in ga je bilo poleti mogoče odpirati. Glavna vhodna veža je vodila v telovadnico – Sokolsko dvorano ter v kavarno in restavracijo prvega razreda. Ta je gledala na Vojaški trg, kavarna pa tudi na Ulico Galatti, medtem ko sta bili drugorazredna restavracija in točilnica v Ulici Geppa. Kavarna, restavraciji, glavni vhod in gledališče so segali v višino čez dve nadstropji. Iz Ulice Galatti je bil vhod v tiskarno in uredništvo časopisa Edinost. Hotelske sobe so bile v drugem, tretjem in četrtem nadstropju, do njih pa je vodilo dvigalo. Od skupno 62 sob jih je bilo 30 opremljenih s kopalnico, zaradi česar je bil Hotel Balkan med najmodernejšimi evropskimi hoteli, v njem pa je bilo tudi 16 zasebnih stanovanj različnih velikosti.

Požig in nadaljnja usoda

Prav gotovo je bila omenjena impozantnost tudi eden od razlogov, da je Narodni dom postal ena izmed prvih tarč italijanskih fašistov. Požgan je bil pred znamenitim Mussolinijevem pohodom na Rim in dve leti, preden je fašizem v Italiji sploh prevzel oblast. Tržaška hranilnica in posojilnica, lastnica Narodnega doma, po požigu ni imela dovolj sredstev za njegovo obnovo in ga je bila leta 1924 prisiljena prodati, novi lastniki pa so v njem uredili Hotel Regina.

Po zmagi nad nacifašizmom so Slovenci vse do danes neuspešno zahtevali vrnitev Narodnega doma. Stavbo je leta 1976 odkupila dežela Furlanija - Julijska krajina, leta 1997 pa se je vanjo vselila Visoka šola modernih jezikov za prevajalce in tolmače tržaške univerze. Tako imenovani zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki ga je italijanski parlament sprejel leta 2001, med drugim določa, da bo Narodni dom, ko bo sklenjena pogodba s tržaško univerzo, ponovno na voljo slovenskim in italijanskim kulturnim in znanstvenim ustanovam, prvotno pa naj bi tu dobili prostor vsi oddelki Narodne in študijske knjižnice. Trenutno so Slovencem na voljo samo manjši prostori v pritličju, v katerih domuje oddelek za mlade bralce, glede na pregovorno počasnost italijanske birokracije pa je omenjena vrnitev v doglednem času vsaj močno vprašljiva.