Torkov večer v CD je prav posebej poudaril vodilno vlogo glasbenic, saj sta svoji skupini vodili pianistka Sylvie Courvosier in električna kitaristka Ava Mendoza. Prva je po selitvi iz Švice v New York konec devetdesetih zelo hitro postala del tedaj še obstoječe scene naprednjaškega »downtowna«, druga pa je po nedavni selitvi iz Kalifornije v Brooklyn že del ameriške in mednarodne formacije bučne, drzne in transžanrske kitarske muzike, ki sega po različnih virih, od vseh vrst rocka do eksperimentiranja z zvokom in gradnje skladb, ki so natančno začrtane ali pa bolj ohlapne za sprotni glasbeniški navdih.
Sylvie Courvoisier, z njo sta muzicirala basist Drew Gress in bobnar Kenny Wollesen, je predstavnica moderne smeri pianizma, ki izhaja iz forme »klasičnega« jazzovskega tria, njegovega značilnega zagona in razdelitev vlog v njem. Konvencije skuša skladateljsko širiti in jim dodajati notranjo koherenco. Trio je bil hermetičen, večidel neigriv, a kos zvočno in strukturno zahtevnemu zalogaju, ki ga je zares zmigal le izvrstni Wollesen, predstavnik generacije prevratniških bobnarjev.
Podobno se je na drugi ravni pripetilo tudi triu Unnatural Ways, ki ga v različnih postavah vodi Ava Mendoza. Čeprav je, naj je tole videti še tako banalno, že pogled na rock trio, ki si na oder prinese pivo, nekaj prav deviantno osvežujočega glede na vsesplošno maniro srebanja vode na odrih. Bend z bobnarjem Samom Ospovatom in močnim basistom Timom Dahlom je odigral spodobno, vendar je med špilom, polnim nalomljenih pasaž, izbruhov in postankov, vseskozi nekaj zmanjkalo za preboj. Zastavek je bil »art-rockovski« s preobiljem zvočnih detajlov in obratov v komadih, ob katerih se izgubi osnovna nit muziciranja. Simpatično in virtuozno Mendozo smo videli v boljših izdajah.
Nastop tria bobnarja s tenorsaksofonistko in električno kitaristko je bil druga pesem, eden najboljših koncertov improvizirane godbe v zadnjem času pri nas: napeto zadržan, naelektren, poln dinamičnih razponov, kopičenja energije in zvočnih grozdov, a tudi igre nians in sprotnega komponiranja. Obe glasbenici je bilo pravo veselje gledati in poslušati ob posebnem reduciranem, a raznovrstnem bobnanju vodje benda. Igra je bila nabita z abstraktnimi ravnodušnimi rešitvami, med katere se je vrivala lirična milina. Odkrivamo, koliko drugačne senzibilnosti in nove dinamike so v »moški« svet improviziranih godb zanesle glasbenice – improvizatorke.
