Mahlerjeva stvaritev o upanju in smislu onkraj smrti je bila izvajalsko razvrednotena v slabo urejeno, brezsmiselno, mestoma histerično »kapelniško muziko«, če uporabim zvezo, s katero so nekoč sramotili skladateljevo simfoniko. Ta je v resnici seveda domena modernega dirigentstva — njen čas je napočil z osebnostmi, ki so ji megalomanske obrise razpele iz globoke umetniške poistovetenosti z njenim bistvom. Mahlerjev kozmos je divje presekan z nasprotji, vendar tudi transcendiran z vero v neumrljivost duha. Simfonija vstajenja ni povezana s krščansko simboliko velike noči; to je glasba s posluhom za človeštvo v (nenehni?) krizi.
Instrumentalnih napak (trobila), ritmičnih neskladij (tudi s pevkama), okornih vstopov in podobnega morda ne bi izpostavljal, če se ne bi bili tako namnožili. Izvedba ni niti nakazala vsebine cikla, temveč ga je sploščila v prazno drdranje, ki se je slovesno sklenilo z decibeli velikanskega zbora; ta je bil na začetku nastopa nekoliko manj glasen, pa svetove daleč od misteriozne prekritosti zvena. Občasno avtomatično označevanje v orkestrski igri (na primer poudarki v drugem stavku) je zbujalo vtis, da je dirigent podrobno preučil skladbo, ni pa ponotranjil njenega izraznega sveta, v katerega naj bi z izdelano hitrostno-agogično in zvočno dramaturgijo popeljal ansambel.
Takšna nezadostnost je povsem prevotlila simfonijo, ki sicer premošča skrajnosti med brutalnim ničem in apoteozo vstajenjskega korala. Celota je bila le črkovani skupek brez izrazne otipljivosti in arhitektonske rasti. Uvodni stavek ni prinesel vrtinčenja med motivno-tematskima poloma neizprosnega koračniškega padanja in lirsko razpetega hrepenenja po odrešitvi, hlastnost je zaznamovala ravno stavek, označen z Nikdar hiteti, namesto izostrene slojevitosti orkestrskih glasov smo bili pogosto deležni nametanih deležev, preprosto lepoto in globino Praluči je izničila grozna tonska brezbrižnost, finalni kompleks je deloval ohlapno. Za solistična parta sta bili izbrani kakovostni izvajalki. Sopranistki Sabini Cvilak se je uspelo uveljaviti z občutljivo frazo, mezzosopraniskta Nuška Drašček Rojko pa bi za bolj pretanjeno glasovno nanašanje potrebovala pač dirigentsko sugestijo, posebno v Praluči.
Po lanskem poraznem predvelikonočnem dogodku z Lajovicem (Pasijon po Janezu) sem zapisal, da se Slovenski filharmoniji izmika prihodnost. Če drži, da so Bachova in Mahlerjeva dela posebno merilo duhovne prodornosti in doživljajsko-oblikovalske sposobnosti glasbenikov oziroma zaupanja med njimi, in če sam niti malo ne dvomim, da si tudi dirigentov pravkaršnji nastop ne zasluži dobre ocene, mi ni treba dodati, da si težko predstavljam prihodnost SF pod njegovim umetniškim vodstvom. To pa ni sklepna točka misli, saj se Lajovic ni sam imenoval na omenjeno funkcijo, temveč mu jo je ponudil direktor, ki je že s svojim predhodnim izbiranjem (Wilsonova in Villaume, odgovorna med drugim kar za več katastrofalnih izvedb Mahlerja) pokazal, da ne premore kompetentnega razvojnega pogleda na ustanovo.
