Od dobrih 6000 kilometrov državnih cest, ki jih upravlja Direkcija republike Slovenije za infrastrukturo, jih je le 295 kilometrov opremljenih s kolesarskimi stezami oziroma potmi, kar predstavlja borih pet odstotkov dolžine glavnih in regionalnih cest. Po drugi strani imajo kolesarsko razvitejše države v Evropi v povprečju vsaj 25 odstotkov državnih cest opremljenih s kolesarsko infrastrukturo. Če bi torej želeli doseči evropske standarde, bi morali imeti vsaj 1500 kilometrov kolesarskih stez. A glede na dinamiko vlaganj v zadnjih letih bistvenega napredka v tej smeri ne gre pričakovati.
Strategija eno, realnost drugo
Po podatkih direkcije za infrastrukturo smo do leta 2010 v »kolesarstvo« vložili vsega 12,5 milijona evrov, pozneje pa povprečno nekaj več kot 1,7 milijona evrov na leto, če ne štejemo pomoči Bruslja. Podoben znesek, dobrih 1,8 milijona evrov, je za ureditev državnih kolesarskih povezav predviden tudi v letošnjem proračunu. A ta denar ni namenjen le gradnji kolesarskih povezav, temveč tudi pridobivanju projektne in druge dokumentacije ter zemljišč za potrebe gradnje. Med glavne letošnje naložbe, ki bodo realizirane po končanih postopkih pridobivanja zemljišč in dokumentacije, na direkciji za infrastrukturo prištevajo gradnjo odseka daljinske kolesarske povezave na pododseku Tešanovci–Dobrovnik (Termalna pot), daljinske kolesarske povezave na pododseku Zgornja Vižinga–Vuhred (Dravska kolesarska povezava) in glavne kolesarske povezave na pododseku Gornje Ložine–Kočevje.
Poleg denarja za gradnjo kolesarskih povezav bodo pri upravljalcu državnih cest letos namenili še dobrih 187.000 evrov za njihovo vzdrževanje, medtem ko posebna sredstva za obnovo dotrajanih kolesarskih stez ali poti niso predvidena. V strategiji razvoja državnega kolesarskega omrežja, ki jo je takratna direkcija za ceste novelirala leta 2005, sicer piše, da naj bi v 25 letih zgradili 2700 kilometrov daljinskih, glavnih, regionalnih in lokalnih kolesarskih poti.
Upanje v bencinskem centu
V Slovenski kolesarski mreži pravijo, da Slovenija žal ni izkoristila vseh priložnosti, ki jih je evropska unija z naložbami v kolesarsko infrastrukturo ponujala v preteklem programskem obdobju (2007–2013). »Če vemo, da se za kilometer kolesarske steze v povprečju porabi 150.000 evrov, bomo z današnjim tempom financiranja dosegli evropsko povprečje šele čez 30 let,« opozarja predsednik Slovenske kolesarske mreže Bojan Žižek, ki edino rešitev vidi v sistemskem viru financiranja: »Nekaj upanja predstavlja napovedana uvedba bencinskega centa, ki naj bi se namenjal za obnovo državnih cest. Kjer bi se obnavljalo državne ceste, bi se vzporedno urejalo še kolesarsko infrastrukturo. Kolikor vem, je pobuda v razpravi med koalicijskimi partnerji.«
Poleg finančnih težav v Slovenski kolesarski mreži opozarjajo tudi na nesistematičen pristop direkcije za infrastrukturo h gradnji kolesarskih povezav. »Edini odsek, ki se je zgradil skoraj v celoti, je kolesarska povezava od mejnega prehoda Škofije do mejnega prehoda Dragonja, ki poteka po trasi stare železnice. Vse ostale povezave se gradi kampanjsko, po pododsekih, kar je nesprejemljivo. Poleg tega je veliko novozgrajenih odsekov nefunkcionalnih. Tak primer je kolesarska povezava Brezovica–Vrhnika, ki so jo gradili z evropskim denarjem. Steza je sicer dvignjena nad cesto, vendar ko pride do stičišča z uvozi v dvorišča stanovanjskih hiš, se spusti na raven vozišča. Ker je uvozov veliko, se kolesarji počutimo kot na rodeu,« je pojasnil predsednik Slovenske kolesarske mreže, kjer se zavzemajo tudi za preobrazbo nekdanjih železniških prog v kolesarske steze in pešpoti.
