Socialna omrežja: Česa se lahko Janez Janša nauči od Vladimirja Putina

@udba_med_nami

Temu se pravi viralnost, »nalezljivo« širjenje objav določenega avtorja. Poleg dosega imajo retviti v skrajnem primeru tudi to praktično lastnost, da lahko poobjavljalec vedno izjavi, da ni avtor določene objave, ampak jo je »samo« prenesel. Morda je to razlog, da se z vsebino (Janševih) retvitov praviloma nihče ne ukvarja, čeprav so tudi ti lahko – in ne prav redko res so – problematični. Janez Janša, denimo, je zadnje tedne poleg drugih njemu tako ljubih twitterskih in siceršnjih obstrancev obilno retvital pretežno lanske objave @udba_med_nami. Anonimnega twitterskega računa z 80 objavami in 390 sledilci (torej stokrat manj, kot jih ima Janša), ki objavlja fotografije (na katerih so tu in tam tudi očitno »nevpleteni« družinski člani) domnevnih sodelavcev »udbe« oziroma SDV. Nič novega za Janšo, nič posebej dodatno problematičnega, saj to počne Janša tudi osebno in ne le zgolj na twitterju.

Po vsem, kar je mogoče ugotoviti, je @udba_med_nami najverjetneje »pristen« uporabnik twitterja, torej človek. Tudi Janševi retviti so, kolikor je mogoče ugotoviti, ročno delo. Osebno njegovo ali nekoga drugega. Ne pa nečesa drugega, torej algoritma oziroma (programskega ro)bota, ki bi prečesaval twitter in na Janševi strani poobjavljal, kar mu algoritem veleva. Tukaj se je mogoče malce namuzniti, kajti, kolikor je videti, Janez Janša, mož, ki se je vselej trudil biti na tekočem s tehnologijo, zaostaja. Še pred osmimi leti je bolje držal korak s časom, če se spomnite primera spletne ankete, v kateri je Janša z domene v lasti SDS v nekaj minutah dobil več kot 100 tisoč glasov. Kar je bilo mogoče le, ker je »glasoval« program. Dandanes pa je, ojej, njegovih 30 (nekaj več, nekaj manj) retvitov dnevno – manufaktura.

Boti iz odprte kode

Janša je, to je vendar znano, obseden s tem, da ima vse osebno pod nadzorom, bi nemara kdo ugovarjal, zato tudi objave za retvite izbira sam, na algoritme, kot ponazarja spodleteli Microsoftov poskus s kramljalko Tay, se še ni mogoče zanesti. Ne glede na to, koliko resnice je v enem in drugem, pa je prav tako res, da so socialni boti, algoritmi, ki v socialnih omrežjih samostojno opravljajo programirane naloge, naglo napredovali. Čedalje težje jih je razlikovati od obnašanja ljudi v socialnih omrežjih in vse bolj spretno komunicirajo. Ne le na twitterju, tudi na drugih socialnih omrežjih od facebooka do instagrama, in to ne zgolj »zahodnih«, temveč tudi ruskih, kitajskih itd., ki so v teh krajih manj znana. Pa še pretirano dragi bolj preprosti socialni boti – tisti za retvitanje denimo – niso več.

Programska ponudba je velika, vsestranska in za programiranje botov so že na voljo odprtokodna orodja. Emilio Ferrara in kolegi z ameriške univerze Indiana v svoji lanski študiji navajajo, da lahko socialni boti raziskujejo splet, iz tega sestavljajo objave za socialna omrežja, poskrbijo za časovno in sploh človeškemu obnašanju podobno podobo objav, da so sposobni osnovne konverzacije, pa tudi že polni enciklopedijskega gradiva, da zmorejo pridobivati sledilce oziroma širiti svoja omrežja, da se znajo pretihotapiti v najbolj vroče razprave in jih zapeljati v želeno smer, celo identiteto človeških uporabnikov znajo privzeti, pravzaprav ukrasti, prav tako njihove podatke in fotografije ter komunicirati z njihovimi prijatelji.

Najbolj zmogljivi boti so nemara resda še predragi za Janšo, ki živi od svoje poslanske plače, njegova stranka pa od članarin in javne subvencije. V Srednji in Južni Ameriki, kjer je politično financiranje bolj nepregledno, lažje razvijajo digitalna politična orodja za množično poneumljanje. Seveda, tudi bolj predvidljiv policijsko-pravosodni sistem pride prav, saj je nekatere reči mogoče izpeljati le, če zakoni niso ovira. Bloomberg Businessweek je tako prejšnji teden pod naslovom Kako shekati volitve objavil zgodbo Andrésa Sepúlvede, ki trdi, da je v minulem desetletju v virtualnem svetu manipuliral volilne kampanje od Mehike čez vso Srednjo Ameriko do rodne Kolumbije. Kot plačanec (vselej desničarskih) kandidatov, v domovini pa tudi iz prepričanja, kar ga je nazadnje stalo svobode. Novinarji Businessweeka so se s političnim hekerjem namreč pogovarjali v zaporu, kjer je na prestajanju desetletne kazni zaradi »uporabe zlonamernih programov, zločinskega združevanja, kršitev zaščite osebnih podatkov in vohunstva« med kolumbijsko predsedniško kampanjo leta 2014.

Dobro maskirani

Marsikaj, kar trdi Sepúlveda, ki je tokrat prvič govoril javno, se zdi verodostojno najmanj toliko, kolikor so bile »čudne« stvari, ki jih navaja, opazne tudi navzven. Ali je res dobil 600.000 dolarjev za prikrajanje digitalne kampanje (med drugim s 30.000 boti) sedanjega mehiškega predsednika Peña Nieta, pri Businessweeku, denimo, niso mogli preveriti, ker so iz predsednikovega urada komentiranje zavrnili, toda Simon Hegelich z münchenske Tehnične univerze, ki sodeluje v projektu Social Media Forensic (financira ga nemška vlada), je že pred Sepúlvedovim priznanjem odkril, da je bilo pred mehiškimi volitvami leta 2012 uporabljenih veliko botov, v glavnem za razširjanje stališč posameznih kandidatov in umazano kampanjo proti tekmecem. Zanesljivih podatkov oziroma študij o tem, koliko je Sepúlveda s svojimi hekerji vplival na izide mehiških, nikaragovskih, gvatemalskih, venezuelskih (leta 2013, po smrti Huga Chaveza) in nazadnje kolumbijskih volitev, ni, toda vsaj v zadnjih dveh primerih očitno ni bil uspešen.

Hegelich po drugi strani navaja, da bote množično uporabljajo tudi ukrajinski nacionalisti in Islamska država. Brisanje uporabniških računov ali napadi nanje, s kakršnimi poskušajo Anonimni, so zato neučinkoviti, ker so boti dobro maskirani (večino časa, na primer, objavljajo športne notice in podobne neopazne vsebine, politične pa le, ko se na omrežju pojavi določena tema) in imajo operaterji socialnih omrežij velike težave pri onemogočanju odpiranja računov in odkrivanju, ko so že aktivni.

Vojna za svobodo govora

Če gre soditi po preverjanju naključnega izbora sledilcev Janeza Janše in drugega na twitterju najbolj priljubljenega slovenskega politika Boruta Pahorja, je med njunimi sledilci množica botov in marsikaterega od njih imata skupnega. Kot nenazadnje marsikaterega volilca. A če bo ruski predsednik Vladimir Putin na Pahorjevo vabilo poleti prišel pod Vršič, bi se tudi Janši kazalo preriniti do njega, da mu ne bi bilo treba več osebno lepiti in trgati plakatov na virtualnih zidovih. Putin namreč te reči obvlada; v njegovi službi – no, na podoben način kot v panamskem davčnem primeru, torej preko posrednikov – je menda na desettisoče botov. Ti so, denimo, decembra 2011 med protivladnimi povolilnimi protesti preplavili socialna omrežja s smetmi in onemogočili komuniciranje privržencev opozicije. Najmanj deset tvitov s hashtagi, ki jih je uporabljala opozicija, je s provladnimi izjavami vsako sekundo priletelo na omrežje in tako zadušilo pristne, človeške objave.

Twitter je vedno služil kot učinkovito komunikacijsko orodje za koordinacijo, je takrat (podoben model pa je bil februarja lani dokumentirano uporabljen še za razbijanje komemorativnih prostestov po umoru opozicijskega politika Borisa Nemcova) na blogu ameriškega podjetja za informacijsko-tehnološko varnost Trend Micro zapisal analitik Maxim Goncharov, ti napadi pa kažejo, da je isto tehnologijo mogoče uporabiti tudi za utišanje ene od strani in opremljanje druge z zvočniki: »Ali je bil napad uradno sponzoriran ali ne, ni bistveno, zdaj vidimo, da so socialna omrežja postala bojišče nove vojne za svobodo govora.« Za informatika razmeroma daljnovidna politična ocena, ki je napovedala novo žarišče habermasovske legitimacijske krize demokracije. Danes je ta že tukaj, nenazadnje na nevarnost manipuliranja z javnim mnenjem in usmerjanja političnega diskurza z boti na socialnih omrežjih opozarja, morebiti malce paradoksalno, celo nedavna analiza ameriške vojaške raziskovalno-tehnološke agencije Darpa.