Martha Argerich se je rodila v Argentini, menda pa ima tudi dalmatinske korenine. Je tista razvpita umetnica, ki je leta 1980 sedela v žiriji enega največjih pianističnih tekmovanj na svetu, Chopinovega klavirskega tekmovanja v Varšavi, in protestno zapustila žirijo, ko ni zmagal njen favorit, takrat še neznani fant iz Hrvaške Ivo Pogorelić. Njen stavek, preden je zapustila žirijo: »Pogorelić je genij!« se je zapisal v anale. O škandalu so takrat na veliko poročali svetovni mediji, Pogoreliću pa je to prineslo svetovno slavo. Navsezadnje je tudi Argerichevi svetovno slavo prinesla zmaga na taistem tekmovanju v Varšavi leta 1965, ko je že deset let študirala in živela v Evropi.
Še kakšno povezavo bi lahko povlekli med obema svojevrstnima pianistoma, denimo to, da so oba že v otroštvu prepoznali za glasbena čudežna otroka, ki sta pozneje svojo tehnično in muzikalno dovršenost pripeljala do skrajnih meja človeškega; vse to ima za posledico vizijsko drzne interpretacije, po katerih slovita. Oba tudi močno zaznamuje njun značaj: raje igrata v bolj komornih okoliščinah kot na spektakularnih odrih in z velikim orkestrskimi sestavi, pri tem pa izključno sama izbirata, s kom in kaj bosta igrala ter posledično tudi, kako bosta živela.
Argericheva recimo nima želja po epohalnih dosežkih, da bi denimo posnela celoten Beethovnov cikel ali kaj podobnega, pravzaprav je mojstrica vseh stilnih obdobij, predvsem pa ko gre za interpretacije Beethovna, Bacha, Schumanna, Chopina, Liszta, Debussyja, Ravela, Francka, Prokofjeva, Stravinskega, Šostakoviča, Čajkovskega, Messiaena in Bartóka.
Zgolj presežki
Rada se druži z najuglednejšimi komornimi glasbeniki, ki glasbo čutijo na poseben, inovativen način, recimo z violinistoma Gidonom Kremerjem in Ivryjem Gitlisom, violončelistom Mišo Majskim, pa pianistoma Nelsonom Freirejem in Danielom Barenboimom, zanimajo pa jo tudi bolj neobičajni projekti, s štirimi pianisti na odru naenkrat. Živalski karneval Saint-Saënsa je posnela skupaj s Kremerjem in slovensko flavtistko Ireno Grafenauer.
O tej veliki pianistki govorijo le v presežkih, japonski cesar ji je podelil red vzhajajočega sonca, Japonsko umetnostno združenje pa prestižno priznanje . Neštetokrat je bila nagrajena za svoje posnetke, ki jih snema za največje svetovne založbe, med zadnjimi najdemo posnetka dveh Mozartovih klavirskih koncertov KV 466 in KV 503 z Orkestrom Mozart in Claudiem Abbadom za Deutsche Grammophon. Sicer pa je umetniška vodja Festivala Beppu na Japonskem, Mednarodnega klavirskega tekmovanja in Festivala Marthe Argerich v Buenos Airesu ter zadnjih deset let Projekta Martha Argerich v Luganu.
