Z več kot šestimi milijoni registriranih igralcev se z nazivom najbolj nogometnega naroda ponaša Nemčija. Kljub temu pa aktualni svetovni prvaki ne veljajo za največje izvoznike nogometnega talenta. V tej kategoriji že vrsto let prednjačijo Brazilci, saj je zgolj leta 2015 v tujino odšlo 1784 njihovih nogometašev. Zelo visoko na tem seznamu sta Srbija, iz katere se je v tujino lani preselilo 607 igralcev, in sosednja Hrvaška (477 igralcev), ki po podatkih nogometnega observatorija CIES zasedata četrto oziroma sedmo mesto. Slovenija, v kateri se z nogometom ukvarja 38.075 ljudi, od tega na profesionalni ravni 392, na amaterski pa 9968, se v tem pogledu z narodoma nekdanje skupne države ne more primerjati. Kljub temu pa onkraj meja naše države na najvišji ravni igra okoli 50 Slovencev, še veliko več pa na nižji – polprofesionalni oziroma amaterski. Kot so sporočili iz Nogometne zveze Slovenije, je od leta 2011 državo zapustilo 1657 nogometašev, a kot so poudarili, iz te številke niso izključeni tujci.
Igranje v Avstriji zelo dobro plačana rekreacija
Zaradi urejenega nogometnega okolja mnogim slovenskim nogometašem še posebej privlačen cilj predstavlja Avstrija. Tam že vrsto let igra tudi nekdanji reprezentant Zoran Pavlović, ki brani barve nižjeligaša SV Sulmtal-Koralm. »Tu ima vsaka vas svoj nogometni klub, nižje lige pa so zelo dobro organizirane. Če primerjam Slovenijo, težave nastopijo že v drugi ligi, saj igralci tam nimajo ne ustreznih pogojev za treniranje, ne opreme in ne rednih izplačil in so zaradi tega na neki način zagrenjeni,« obrazloži Zoran Pavlović, ki pravi, da je pri naših severnih sosedih že v šesti ligi dobro poskrbljeno za igralce. »Slovencev je v nižjih ligah ogromno. Samo v mojem klubu nas je pet. Praktično vsi klubi, proti katerim sem se pomeril, imajo vsaj enega ali dva slovenska nogometaša, naletel pa sem tudi na ekipi, kjer jih je bilo celo šest.«
Ob tem velja poudariti, da gre v veliki meri za Slovence, ki jim igranje nogometa ne predstavlja primarnega vira dohodka, kar pa še ne pomeni, da izplačila niso majhna, saj se ta, odvisno od tekmovalnega ranga, lahko primerjajo celo s tistimi v slovenski prvi ligi. »Lahko rečem, da je to zelo dobro plačana rekreacija, vendar sam ne igram zaradi denarja, temveč zato, ker imam rad nogomet. Seveda pa je dobrodošlo, da za igranje prejmeš neko plačilo,« pove Pavlović, ki mu je Avstrija od Slovenije ljubša tudi zaradi nekaterih drugih razlogov. »Prepričan sem, da v Avstriji veliko bolj cenijo nekdanje profesionalce kot v Sloveniji. Zase vem, da sem kot igralec, ki je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu, v Avstriji bolj spoštovan kot v domačem okolju.«
Vse bolj privlačna Italija
S spremembo pravilnika, ki dovoljuje več kot enega tujega igralca v ekipi, so pred tremi leti svoja vrata Slovencem na široko odprli tudi italijanski nižjeligaši. V serie D jih z naskokom največ igra v slovenskih zamejskih klubih Vesna (8) in Kras (5), kjer kot glavni jezik prevladuje slovenščina. Trener Krasa je bil še donedavna nekdanji igralec Gorice in Olimpije Tonči Žlogar, ki največjo razliko med igranjem v slovenskih in italijanskih nižjih ligah vidi v precej večji naklonjenosti okolice do nogometa. »Kakovost četrte italijanske lige je primerljiva z zgornjo polovico tretje oziroma spodnjo polovico druge slovenske lige, največja razlika pa je v obiskanosti tekem. Ko smo imeli derbi z Vesno, se je zbralo okoli 700 gledalcev, kar pa ne preseneča, saj je za Italijane vsak nogometni obračun svojevrsten praznik,« pravi nekdanji član slovenske izbrane vrste.
Izplačila igralcem v italijanskih meddeželnih ligah so v primerjavi z avstrijskimi precej nižja in povečini ravno toliko visoka, da si igralci lahko pokrijejo potne stroške. Vseeno to ni odvrnilo številnih Slovencev, da se ne bi preizkusili na Apeninskem polotoku, kajti po besedah Žlogarja so nižje lige zelo primerne za nogometaše, ki se jim doma ne uspe prebiti v člansko moštvo svojega kluba. »Zanimanje slovenskih igralcev za igranje v Italiji se je povečalo, čeprav o enormnem porastu ne gre govoriti. So pa klubi, kjer igrata dva ali trije slovenski nogometaši. Da bi imeli Italijani zaradi tega odklonilen odnos do Slovencev, vseeno ne bi rekel. Smo pa na nekaterih gostovanjih, na primer pri Friuliju, naleteli na opazke in provokacije, saj je nekatere zmotilo, da igralci med seboj govorimo slovensko in ne italijansko.«
Kakovost nogometa v Aziji podcenjena
A ne zgolj v manj kakovostnih italijanskih in avstrijskih prvenstvih, veliko slovenskih igralcev svoj uspeh kuje tudi v precej bolj eksotičnih deželah. Anej Lovrečič si kruh služi v Gruziji, Igor Nenezić v Iranu, Dalibor Volaš in Nejc Potokar v Maleziji, svoje predstavnike pa ima Slovenija celo v Kazahstanu (Matic Maruško), Mongoliji (Uroš Poljanec) in Vietnamu (Ivan Firer).
Izkušnje z igranjem na Daljnem vzhodu ima tudi Nastja Čeh. Osemintridesetletnik se je v jeseni svoje kariere sprva podal v Indonezijo, kasneje pa še v Vietnam. »Azijski nogomet kar nekako podcenjujemo. Tudi tam je namreč nogomet šport številka ena. Stadioni so polni, kakovost pa povsem solidna. Bi pa težko primerjal tamkajšnje lige z evropskimi,« zatrjuje Nastja Čeh, ki zdaj ob igranju opravlja tudi vlogo strokovnega vodje nogometne šole pri drugoligašu Dravi.
Veliko večji šok kot igranje v nepoznanem indonezijskem in vietnamskem prvenstvu je bil za Čeha tamkajšnji življenjski standard. »Srednji sloj praktično ne obstaja. Ni enostavno gledati ljudi, kako od jutra do večera sedijo pred trgovinami in prodajajo stvari ali prosjačijo. A čeprav nimajo nič, ostajajo zadovoljni. So vselej dobre volje in širokih nasmeškov,« se spomina Čeh in v isti sapi dodaja, da svoje odločitve nikakor ne obžaluje in bi, če bi imel to možnost, ubral enako pot.
