Nagrajena sem bila predvsem za dosežke na neodvisni sceni, ne toliko za delo v instituciji. In lahko vzameš tigra iz džungle, ne pa tudi džungle iz tigra: po vsej prehojeni poti bi težko rekla, da se zdaj, po letu dni v Mladinskem, obnašam kaj drugače. In se niti nočem: za vstop v institucijo sem se delno odločila tudi zato, ker sem čutila, da mi neodvisna scena ne omogoča več enakega razvoja kot prej. Razlog so seveda vse nižje finančne podpore projektom – ne gre toliko za to, da je težavno preživeti, predvsem se je težko razvijati. Bom pa še naprej delala tudi zunaj SMG, kajti za nekatere stvari, ki me kot ustvarjalko zanimajo, je to pravi prostor.
Verjetno je SMG tip gledališča, ki vam je po usmeritvi bližje kot katero drugo.Glede na njegov trenutni program se mi je zdelo, da je to primerno gledališče zame. Ljudje me sprašujejo, ali mi je zdaj lažje, ker dobivam redno plačo, toda to ni tako bistveno. Za umetnika je glavno, da lahko počne zanimive stvari. Če v Mladinskem ne bo več možnosti, da bi delala dobro, bom pač šla. To, da sem dobila redno zaposlitev in nagrado Prešernovega sklada, še ne pomeni, da bom nehala razmišljati in slediti tistemu, kar me vznemirja.
Delovali ste v številnih neodvisnih projektih, med drugim ste bili redna sodelavka Betontanca in Vie Negative.Tako z Betontancem kot v okviru Vie Negative sem se ukvarjala z vprašanji, ki se mi po petnajstih letih ustvarjanja še vedno zdijo bistvena: kaj boš počel na odru, zakaj boš to počel – in zakaj je to pomembno. Z Betontancem sem izkusila dialog z različnimi estetikami, spoznala, da je predstava živa struktura, kjer je mogoče nenehno kaj preizkušati. Via Negativa mi je dala veliko predvsem kot metodologija, s katero sem lahko razvila svoj slog pripovedovanja in določeno vlogo same sebe, ki je zdaj na neki način etablirana. (smeh) Kjer si ustvarim možnost, da tako ali drugače spregovorim o stvareh, ki me zadevajo. To pa ne pomeni, da ne maram dramskega gledališča, filma ali plesa; res pa je tudi, da je v avtorskem gledališču snov vedno povezana s tabo, zaradi česar lahko proizvedeš samo določene vrste material, kar je včasih frustrirajoče.
Skozi te avtorske projekte je verjetno prišlo do nekega razmika med vami osebno in konceptom »Katarina Stegnar«. Kako vzpostavljate distanco do sebe kot »znamke«?V gledališču me zanima razkorak med zasebnim in javnim, med intimnim in tistim, kar je zgodba. Smešno je namreč, kako gledališče deluje – kar je najbolj osebno, se lahko zdi kot fikcija, najhujša izmišljija pa daje vtis nečesa skrajno osebnega. Ta nenavadni princip te kot ustvarjalca ščiti, hkrati pa ustvarja zelo zanimive svetove: izjaviš, da je nekaj resnica, a ker je to izrečeno na odru, si se obenem že zlagal, v danem kontekstu je to tudi že fikcija. Nadvse me zabava opazovanje tega, kar ljudje verjamejo in česa ne – gledalci seveda hočejo verjeti tistemu, čemur so priča, in bolj ko je to neumno ali perverzno ali skrajno, bolj si želijo verjeti. (smeh) So kot nekakšni detektivi, ki nenehno razvozlavajo, kaj na odru je res in kaj ni.
Večkrat ste šli do skrajnega roba med realnostjo in fikcijo. Vprašanje gledalca je, kaj pravzaprav gledamo – izjavo, izpoved, morda premišljeno manipulacijo?Ta princip vidim predvsem kot način, kako povedati nekaj povsem drugega. Saj tu nikoli ne gre za neposredno manipulacijo, bolj za nekakšno igro in vprašanje, kako odkrita je. Navsezadnje nisem jaz ta, ki stoji na odru: tam sem v funkciji nečesa, neke zgodbe, izjave, že sama gledališka situacija je takšna, da ne morem kar preprosto igrati same sebe. Že s tem, ko si na primer v Katarini po naročilu nadenem kostum, to nisem več »jaz«, zasebno se pač ne oblačim tako. Da lahko igram, moram vzpostaviti neko razliko do sebe, in to na različnih ravneh.
Navadno je pri vas prisotna tudi neka demistifikacija gledališča, razbijanje iluzije.Meni se zdi gledališče izzivalno predvsem zato, ker gre za zelo staro formo, staro konvencijo, ki pa deluje, zato potrebuješ zelo dober razlog, da jo kršiš. In ker vsi vemo, kakšna je ta konvencija, se že skozi njeno razpiranje lahko marsikaj pove in razkrije. Ampak najlepše je to, da lahko gledališče do konca demistificiramo, pa še vseeno učinkuje: poveš lahko, kaj boš počel, kako boš to naredil, prav vse o predstavi lahko razložiš vnaprej, ampak ko se v njej zgodi nekaj, kar zares dobro deluje, postane to nepomembno.
Kakšen je vaš odnos do občinstva, ki ima v vaših predstavah večkrat pomembno vlogo?Vsaka predstava je neka nova realna situacija, v kateri poskušaš čim bolje ponuditi sporočilo, in v ta namen lahko izvedbo vedno do neke mere prilagajaš stanju občinstva. Je pa recimo za igralca zelo zoprn problem, kadar nekaj storiš po navdihu ali improviziraš, ko pa to poskusiš drugič, ne uspe na enak način. In tako nikoli ne veš, ali »prodati« neki štos še enkrat ali si raje izmisliti kaj novega – to vsakokratno prilagajanje dogajanju te dela silno živega, prisotnega v dani odrski situaciji. V solu Kupec z žilico sem imela tri različne možne konce, med katerimi sem izbirala glede na reakcije občinstva. Da si lahko to privoščiš, moraš seveda vnaprej predvidevati in premisliti vse možne razplete, toda kljub temu se lahko še vedno zgodijo nepričakovane situacije; tem se ni mogoče nikoli povsem izogniti.
Predstavljam si, da je treba interakcijo z gledalci voditi zelo natančno in pretehtano, sploh pri izzivalnejših projektih, kot je bil Bi ne bi, ki je meril neposredno v telesno intimo.V tej predstavi je bilo tako, da po neki igri merjenja moči odidem iz dvorane z gledalcem – in mislim, da je bila to moja najtežja gledališka izkušnja. In sicer zato, ker gledalec v resnici ni več razločil meje med realnostjo in fikcijo, jaz pa te meje nisem kazala niti na točki, ko je igra postala nevarna zame. Ko sva prišla z gledalcem iz gledališča, iz okvira predstave, sem se počutila nadvse ranljivo; v tej točki stvar ni bila do konca premišljena in sem se znašla v zelo čudnih situacijah. Predstavi se je nato v Ljubljani zgodilo, da je občinstvo začelo igrati namesto nas, gledalci so med sabo tekmovali, kdo si več upa. Tako smo jo tu nehali igrati, kajti gledalci so jo ugrabili, postala je talka občinstva. (smeh) No, kadar sem sama v vlogi gledalke, mi ni niti malo do sodelovanja v predstavi, prav groza me je pred tem, da bi se morala na kakršen koli način izpostaviti. Pa saj tudi sicer ni ravno veliko gledalcev, ki bi se zadrli »buuu« in šli iz dvorane.
Menite, da bi jih moralo biti več?Da. Mislim, da bi bilo to za gledališče koristno. Da bi nekdo deklarativno pokazal, da mu nekaj ni všeč; to bi bilo veliko bolje kot neka omledna mnenja ali trepljanje po ramenih. In morda bi morali preseči konvencijo, da med predstavo ni primerno reagirati ali da jo je treba iz vljudnosti spremljati do konca. Sama čutim močno spoštovanje do tega, da se na odru sploh kaj zgodi, kajti predstavo je treba vedno narediti iz nič; toda po drugi strani so ravno neposredni odzivi vse, kar kot ustvarjalec zares imaš.
