Italijanska režiserka, igralka in pevka Chiara Guidi se ukvarja z gledališčem od 80. let preteklega stoletja, ko je z režiserjem in pomembnim akterjem evropske gledališke avantgarde Romeom Castelluccijem soustanovila slovito gledališko skupino Socìetas Raffaello Sanzio. Slednja velja za eno najradikalnejših predstavnic italijanskega »novega« gledališča, njihove predstave Gilgameš, Geneza – Iz muzeja spanca, Masoch in Julij Cezar pa smo pred leti videli tudi v Ljubljani, ko so gostovali v Cankarjevem domu.
»Metoda pohajkovanja«
Ob snovanju predstav za odraslo občinstvo je Chiaro Guidi vseskozi zanimalo tudi gledališče za otroke, saj je želela najti način, »kako raziskovalno gledališče približati otrokom«. V 90. letih je tako ustanovila eksperimentalno gledališko šolo za otroke, v kateri je razvila gledališko-pedagoško metodo imenovano »metodo errante« oziroma »metodo potepanja«. Ta metoda ne ponuja končnega cilja ali odgovorov, ampak otroke spodbudi, da skozi predstavo uzrejo že znane stvari iz novih zornih kotov in da si postavljajo vedno nova vprašanja.
Prav odprtost in neposrednost otrok je razlog, da je otroško občinstvo bistveni del predstav, ki jih ustvarja Chiara Guidi, saj skozi svojo domišljijo in radovednost vzpostavljajo novo realnost. Po njenih besedah gledališče, kot ga ustvarja sama, brez občinstva ne obstaja. »Vsaka umetniška stvaritev nastaja v odnosu s tistim, ki to delo gleda, bere, konzumira. Zato je občinstvo vključeno v samo bistvo mojega ustvarjanja. Jezik mojega gledališča soustvarjamo jaz, igralci oziroma nastopajoči in otroci, se pravi občinstvo.«
Večni čar pravljic
Navdih za svoje predstave Chiara Guidi vedno poišče v klasičnih pravljicah, ki so zanjo »umetniško delo« in jo vedno znova spodbudijo, da vstopi v neznano in sprejme moč domišljije kot obliko spoznanja in preobrazbe. »Umetniško delo poraja vprašanja in nikoli ne daje odgovorov. Poziva h gledanju, poslušanju, branju. Ne zagotavlja znanja, vendar razsvetljuje. Ustvarja prebliske, ne stalne svetlobe, toda ti prebliski vabijo k iskanju.«
V preteklosti je za svoje predstave prirejala klasične zahodne pravljice, tokrat pa se je lotila japonskih pravljic, katerih morfologija je drugačna. »Gre za dva popolnoma različna svetova, saj je že sama struktura pravljic različna. Zahodne pravljice v večini ponudijo srečen konec ali vsaj neke vrste zaključek, japonske pravljice pa sledijo zen filozofiji, kar pomeni, da zaključek ni tak, kot smo ga navajeni na Zahodu. Po zen filozofiji je praznina namreč polna, je čisti nič, ki je vse.« Prav vprašanje, kakšna je ta praznina, pa je tudi osrednje vprašanje oziroma ključ predstave, ki nosi naslov Japonske pravljice in jo je ustvarila posebej za Lutkovno gledališče Ljubljana.
Izkušnja, ki ni ravnodušna
Chiara Guidi poudarja, da gledališče za otroke nosi veliko odgovornost, zato je tudi tokrat z združevanjem »metode potepanja« in zen filozofije ustvarila »odprto« predstavo, ki bo otrokom ponudila drugačno gledališko izkušnjo, kakršnih so vajeni sicer.
»Naša kultura že več let ustvarja ravnodušne podobe. Sama pa si prizadevam za gledališče, ki bi vsakemu otroku omogočilo izkušnje, ki ne morejo biti ravnodušne.« Drugačen bo že sam kraj dogajanja, saj bo predstava namesto na oder postavljena v japonski paviljon, kjer bodo otroci ob prebiranju fižola prisluhnili japonskim pravljicam, ki jih bodo popeljale v drugo kulturo in čas. V predstavi pa bodo imeli pomembno vlogo tudi elementi, kot so svetloba, glasba, zvok in prizori senčnega gledališča, s pomočjo katerih bo lahko otroška domišljija soustvarjala vsakič drugačno predstavo.
