Strategija nacionalne varnosti RS je bila nazadnje novelirana leta 2010. Če želi biti politika v načrtovanih spremembah zares uspešna, mora imeti za takšno oceno kar najširšo politično, še bolje pa kar neposredno splošno podporo svojih državljanov. Smiselno se je najprej vprašati, zakaj obstoječi varnostni sistem države (več) ne deluje. Ali so se zunanje nevarnosti in sovražniki tako spremenili, da jih z obstoječimi silami ni več mogoče obvladati? Ali pa smo s političnimi, kadrovskimi in finančnimi odločitvami sistem do te mere oslabili, da ni več kos nalogam, ki jim je namenjen? Nobena skrivnost ni, da spada Slovenija med evropske države in članice Nata, ki za obrambo in varnost nasploh namenjajo relativno majhna sredstva. Tudi ko smo še bili najbolje finančno stoječa nova članica, se to ni poznalo v izdatkih za obrambo v nobeni vladi. Finančna kriza leta 2008 je stvar še radikalno poslabšala. Od takrat so se sredstva za obrambo zmanjšala skoraj za polovico, struktura in naloge vojske pa so ostale bolj ali manj nespremenjene. Takšnega zmanjšanja ne more noben sistem preživeti brez drastičnih in dolgoročnih posledic. Pri vojaški organizaciji proračun zaradi narave vojaških nabav deluje s časovnim zamikom. Problemi podhranjenosti sistema zato niso takoj vidni, ko pa nastopijo, jih ni mogoče na hitro odpraviti.
Hitra rešitev: povečan obrambni proračun
Če sedanji problemi izvirajo iz finančne podhranjenosti obrambnega sistema zadnjih osem let, potem se kot najbolj enostavna in hitra rešitev ponuja povečanje obrambnega proračuna. Glede na izboljšano zdravje javnih financ bi to bila racionalna odločitev. Struktura proračuna mora najprej zagotoviti, da vojska ne bo socialna ustanova, ki zaposluje nekaj tisoč (7000) bolj ali manj socialno ogroženih državljanov. Povečanje mora biti na raven, ki bo omogočila dvig plač vojakov in častnikov Slovenske vojske, ureditev njihovih statusnih zadev (upokojitve) in s tem zagotovila zadosten zdravoekonomski interes za vojaško službo. Poleg tega mora omogočiti zadostna sredstva za primerno vojaško opremo in oborožitev za vojskovanje v sodobnih razmerah. Vsebovati mora zadostna operativna sredstva, da lahko vojska vadi in se usposablja, izpolnjuje svoje mednarodne zavezniške obveze in sodeluje v operacijah in misijah v podporo miru. In končno mora biti sposobna za pomoč ostalim organom varnosti in civilne zaščite pri reševanju problemov notranje varnosti, vremenskih in naravnih katastrofah, zagotavljanju informativne varnosti, protiteroristične zaščite in preprečevanju vseh drugih oblik sodobnih groženj in nevarnosti.
Na spremembe nacionalnega obrambnega sistema vplivata tako mednarodno kot domače okolje. Mednarodno okolje deluje na konceptualni in multilateralni ravni. V konceptualnem kontekstu govorimo o hibridni vojni. To je o vojni sodobnega časa, ki elemente sile, denarja, politike in informacij postavlja v popolnoma drugačna razmerja od klasičnih ter s tem vojno in tudi priprave nanjo postavlja na drugačna izhodišča. Postavlja se temeljna dilema, kako zastaviti obrambno-varnostni sistem v okoliščinah, ki vse bolj radikalno brišejo mejo med notranjo in zunanjo varnostjo, ko je vse težje, skoraj nemogoče potegniti jasno ločnico med državnimi, paradržavnimi in nedržavnimi sovražniki, in kako se zoperstaviti tehnološkemu in kibernetičnenu vplivu strojev in naprav za dezinformiranje in ubijanje na daljavo. Ali so v takšnih razmerah še smiselne evolutivne spremembe nacionalnih obrambnih sistemov ali pa je potreben radikalni preskok – prekinitev s starimi praksami in vzpostavitev nove varnostne paradigme?
Merilo pravega domoljubja po Hojsu
Na drugi ravni govorimo o odnosu nacionalnega in multilateralnega. Prejšnji mesec smo na teh straneh pisali o pomembnih mejnikih, ki čakata EU in Nato sredi tega leta – sprejem nove globalne varnostne strategije EU in Natov vrh v Varšavi. Obe organizaciji bosta morali vsaka zase in po možnosti tudi skupaj odgovoriti na vse bolj zaostrena vprašanja izzivov ter nevarnosti za skupno in individualno varnost, ter kako se jim uspešno zoperstaviti. Kolektivna obramba po četrt stoletja ponovno postaja glavna vsebina zavezništva, krizno upravljanje in sodelovanje z drugimi varnostnimi strukturami, kot sta OZN in OVSE, pa drugotnega pomena.
Kaj to pomeni za nacionalne varnostne sisteme? Kako se bodo spreminjale oborožene sile, ki bodo prej kot v oddaljene eksotične kotičke sveta spet tradicionalno usmerjene v domače loge? Bodo slovenski vojaki v prihodnje namesto na mirovne operacije odhajali v sestavo Natovih hitrih sil v vojašnice nekje na ozemlju njegovih vzhodnih članic? Ali pa bodo te svoje sile stacionirale, hipotetično, v Natovem letalskem oporišču v Cerkljah na Dolenjskem?
Ko slovenski vojaki ne bodo mogli več dodatno zaslužiti s sodelovanjem v mirovnih operacijah od Kosova do Afganistana in Afrike, bo to še dodatni udarec na njihove že v osnovi mizerne plače. In kakšen bo motiv za služenje v profesionalnem delu vojske, v njeni rezervi oziroma nacionalni gardi? Bo zgolj domoljubje dovolj? In končno, kako opredeliti bodoče izzive in nevarnosti? Terorizem in migranti so definitivno postali naša vsakdanja skrb. Migranti niso zgolj prikladno okolje za skrivanje borcev za širjenje kalifata v Evropo, temveč so predvsem neposredna grožnja našemu načinu življenja. Torej ne vojaška ali varnostna, temveč sociološka in kulturološka grožnja v Huntingtonovem smislu trka civilizacij. Vojska in z njo tudi širši obrambno-varnostni sistem sta pri tem bolj ali manj nemočna in neuporabna, razen če ne spadamo med tiste, ki verjamejo, da je mogoče z žico in podobnimi pripomočki zgraditi nov Hadrijanov zid pred novodobnimi barbari.
Nekdanji obrambni minister, gospod Aleš Hojs je na TV3 pojasnil, da so do številke 25.000 pripadnikov nacionalne garde v svojem predlogu prišli po naslednji formuli: velikost nacionalne populacije od 18. do 35. leta so pomnožili z odstotkom pravih domoljubov te populacije. Slovenska populacija med 18 in 35 letom starosti naj bi štela približno četrt milijona državljanov. Po neki neimenovani študiji naj bi bilo približno 10 odstotkov te populacije »pravih« domoljubov. Torej: 250.000 državljanov pomnoženo z 10 odstotkov domoljubov je enako 25.000 gardistov. Ti bi v nacionalno gardo vstopili iz čisto domoljubnih vzgibov, vendar bi bili za urjenje, stalno pripravljenost in morebitno uporabo v strogo lokalnem in nacionalnem okviru vseeno primerno finančno nagrajeni. O notranjepolitični dimenziji predloga SDS na tem mestu ne bomo govorili. Dovolj je, da razumemo, da gre, tako kot v zgodovini, za določeno politizacijo varnosti. Nacionalna garda ima nesrečno avreolo, da je v različnih zgodovinskih obdobjih pragmatično služila različnim političnim silam za dosego njihovih političnih ambicij in ciljev.
Preoblikovanje obrambne politike v sodobnem varnostnem okolju je postalo stalnica v delovanju držav, nas opozarjata obrambna strokovnjaka dr. Anton Grizold in dr. Iztok Prezelj. Obrambni sistemi se lahko menjajo z reformo ali s transformacijo. Reforma varnostnega sektorja se uporablja bolj v demokratično deficitarnih, nerazvitih državah Afrike in Azije, medtem ko je za razvite demokracije na prehodu v informacijsko družbo bolj značilna obrambna transformacija.
Slednja je torej najširši konceptualni okvir, znotraj katerega potekajo tudi spremembe obrambno-varnostnega sistema v Sloveniji. Njegova časovna dinamika je potekala v treh valovih: v prvem valu (1990–1995) smo bili priče zmanjševanju oboroženih sil, v drugem valu (1996–2000) je sledila internacionalizacija in profesionalizacija vojske ter v tretjem (2001 do danes) modularizacija obrambnih sistemov. Prevladujoči trendi pri tem so bili: internacionalizacija oboroženih sil, splošna demilitarizacija evropske družbe, feminizacija oboroženih sil, povečevanje civilno-vojaškega prepada ter preporod civilnega nadzora. Ti obče evropski trendi so se na poseben način reflektirali v »novih demokracijah«, kjer so se v prvi fazi občutno zmanjšale in preoblikovale vojaške sile, čemur je sledila profesionalizacija vojske in njeno vključevanje v organizacije kolektivne in kooperativne obrambe (Nato, EU, OVSE).
Transformacija obrambnega sistema
V zadnjih letih smo na različnih strokovnih ravneh priče kar nekaj različnim, vendar relativno elaboriranim idejam, kako v prihodnje razvijati, modernizirati, reformirati ali transformirati obrambno-varnostni sistem. V okviru Obramboslovnega raziskovalnega centra je v obdobju 2010–2013 potekal raziskovalni projekt preoblikovanja obrambnih politik v sodobnem varnostnem okolju. V dosedanji razpravi se ti raziskovalci še niso oglasili, niti jih ni nihče pobaral, kakšne predloge ponujajo aktualni politiki. Dr. Iztok Podbregar, upokojeni general, vodja obveščevalne službe in načelnik generalštaba SV, že od leta 2011 zagovarja tezo, da bi Slovenija zaradi svoje majhnosti morala racionalizirati svoj obrambno-varnostni sistem v smislu združevanja vojske, policije, zaščite in reševanja ter obveščevalnih struktur pod okriljem enotnega ministrstva za nacionalno varnost. S takšno racionalizacijo bi se skupni stroški lahko znatno zmanjšali oziroma bi se povečal njihov učinek na organiziranost, opremljenost in izurjenost univerzalnih varnostnih sil. Dr. Igor Kotnik je na straneh Dnevnika (Znova je čas za teritorialno obrambo in narodno zaščito!, 30. oktobra 2015) poudarjal, da je čas za vrnitev k teritorialni obrambi in narodni zaščiti ter vzpostavitev obrambno-varnostnega sistema, ki bo sinergijsko povezoval poklicno vojsko, pogodbeno rezervo in prostovoljno teritorialno obrambno, vključno z možnostjo ponovnega uvajanja nabornega sistema. Dr. Alojz Šteiner, še en upokojeni general, bivši načelnik generalštaba SV, v pravkar izdani knjigi Slovenska vojska med tranzicijo in transformacijo opozarja na notranjo dimenzijo male države in mednarodnega okolja EU in Nata ter na čeri nostalgije za opuščenimi modeli iz preteklosti, kot tudi na nevarnosti opuščanja klasične vojaške organizacije v prid bolj univerzalnim modelom. Zavzema se za holistično razumevanje transformacije, za spajanje socialnega in funkcionalnega imperativa za vojaško, stabilizacijsko in rekonstruktivno delovanje sistema. V razpravo o problemih strukture slovenskih oboroženih sil se je še pred predlogom o nacionalni gardi vključila tudi civilna družba. Tako Zveza slovenskih častnikov organizira skupaj z državnim svetom v začetku aprila okroglo mizo na temo strateške rezerve Slovenske vojske, njene velikosti, strukture ter nalog.
Nekritično sprejemanje kot tudi apriorno zavračanje predloga o nacionalni gardi sta dve plati istega apolitičnega in iracionalnega pristopa k reševanju problema ocenjevanja stanja in razvoja obrambnega sistema. Preden se aklamativno izrekamo za temeljite posege v nacionalni obrambno-varnostni sistem, je treba s trezno glavo in politično modrostjo medsebojno soočiti različne razvojne modele, od tistih evolutivnih in transformacijskih, ki poudarjajo kontinuiteto, zgodovinskih, ki gradijo na pozitivni izkušnji teritorialne obrambe, političnih, ki z uvajanjem nacionalne garde poskušajo na stranska vrata »uravnotežiti« še politični sistem, pa do najbolj revolucionarnih, ki se zavzemajo za združitev vseh varnostno-zaščitnih in obrambnih funkcij države pod eno streho. Vsekakor je potrebno veliko več od medsebojnih političnih diskvalifikacij ter kolcanja za zlatimi časi naših očetov, dedkov in pradedkov, njihovih »štelung«, »ajnrikanja« in ostale folklore od Marije Terezije do Tita, ki naj bi iz cveta slovenskih fantov kovali generacije »pravih« slovenskih mož in domoljubov, branilcev pred sovragi tega sveta.
