V dotrajanih in naluknjanih javnih vodovodih po državi se uradno izgubi več kot četrtina vse načrpane vode, kar Slovenijo uvršča v družbo držav z največjimi vodnimi izgubami v Evropi. Te se po razpoložljivih podatkih evropske okoljske agencije gibljejo med 5 (Nemčija) in 50 odstotki (Bolgarija). Še sprejemljive vodne izgube v razvitih državah ne bi smele preseči 15 odstotkov, a je Slovenija veliko bliže evrazijskemu standardu (30 odstotkov) oziroma standardu, ki velja za države v razvoju (35 odstotkov).
Od ničle do švicarskega sira
Vsakoletne izgube po zadnjih razpoložljivih cenah vode v Sloveniji pomenijo okoli 30 milijonov evrov, ki jih ne plača nihče. Izgube prek dodatnih stroškov zaradi črpanja povečanih količin vode in zagotavljanja njene kakovosti ter pogostejših sanacij lomov vodovodnih cevi krijejo gospodinjstva. Hkrati vodne izgube povzročajo nezanesljivo dobavo vode in izpiranje zemlje ter odpirajo tudi vprašanje kraje vode in torej zgolj navideznih izgub.
Kljub gradnji novih vodovodov s pomočjo evropskega denarja se vodne izgube v zadnjih letih v naši državi spet povečujejo, pri čemer resničnih podatkov ne pozna nihče. Čeprav tako evropska kot slovenska zakonodaja od komunalnih podjetij zahtevata spremljanje in evidentiranje vodnih izgub ter izvajanje ukrepov za njihovo zmanjšanje, številna med njimi svojih nalog ne jemljejo resno. Raziskovalci ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo na čelu z dr. Primožem Banovcem so ugotovili, da podjetja podatke o vodnih bilancah, ki se vsaj na videz ujemajo, sporočajo zgolj za tretjino (150) od skupno približno 500 vodovodnih sistemov v državi. Tudi med njimi po njihovi oceni številni podatki ne držijo. Težko drugače razložijo, zakaj lepo število vodovodov v Sloveniji sploh nima vodnih izgub, čeprav je to praktično nemogoče. Tako kot je neverjetno, da bi v določenih vodovodih v resnici izgubili več kot 80 odstotkov vse načrpane vode, še preden bi ta pritekla do uporabnikov.
Z vodnimi izgubami se ukvarjajo občine in komunalna podjetja
Poročanje je vsako leto slabše in manj verodostojno, so iz podatkov za leta 2009, 2010 in 2011 razbrali raziskovalci. A pri ministrstvu za okolje in prostor pravijo, da to ni njihov problem, saj niso oni tisti, ki oskrbujejo prebivalstvo z vodo. Na dejstvo, da morajo komunalna podjetja poročati ministrstvu, medtem ko z neustreznim poročanjem kršijo vladno uredbo o oskrbi s pitno vodo, pa odgovarjajo: »Ministrstvo opravlja veliko število rednih in izrednih nalog v okviru svojih pristojnosti. V okviru oskrbe s pitno vodo v skladu z razpoložljivim časom preverjamo tudi podatke, ki jih sporočajo izvajalci javne službe in občine.«
Z vodnimi izgubami se tako predvsem po lastni presoji in zmožnostih ukvarjajo občine in komunalna podjetja. Iz njihovih programov dela so v ministrstvu razbrali, da se manjši izvajalci sanacije vodnih izgub – praviloma z menjavo starih in dotrajanih odsekov – lotevajo predvsem takrat, ko se zgodijo izpadi oziroma motnje v sistemu oskrbe z vodo. Večja komunalna podjetja imajo izdelane programe sistematičnega zmanjševanja izgub. V osnutku operativnega programa oskrbe s pitno vodo do leta 2020 je ministrstvo ocenilo, da bi zgolj za odkrivanje in sanacijo vodnih izgub na vodovodnih ceveh, ki so stare že več kot pol stoletja (teh je približno desetina), potrebovali slabih 19 milijonov evrov na leto.
