Ravnokar izdano poročilo evropske komisije je poskrbelo za pretres – prvič po letu 2001 se je lani število umrlih na cestah držav Evropske unije v primerjavi z letom poprej zvišalo, zelo slabo se je izkazala tudi Slovenija, kjer je lani na cestah umrlo 12 ljudi več kot leta 2014. Vsak mrtev človek v prometni nesreči pa seveda pomeni tudi večje število za njim žalujočih in prizadetih.
Jasno je, da to prinese vsakršen način izgube bližnjega, a morda smrt v prometni nesreči še izraziteje. »Vsakdo, ki ga doleti smrt bližnjega, reagira na izgubo na svoj način, z različno vsebino in intenziteto. Na način žalovanja vpliva mnogo dejavnikov in eden od pomembnih, ki določajo žalovanje, je tudi način smrti. Smrti, ki jih ne pričakujemo, pogosto povzročijo hud šok in različne travmatske reakcije. Med te vrste nenadnih in pogosto nasilnih smrti sodijo tudi prometne in druge nesreče, pa samomori, umori, nenadne smrti zaradi infarkta ali možganske kapi ter tudi zdaj aktualne smrti zaradi terorističnih napadov,« nam je na to temo povedala klinična psihologinja prof. dr. Onja Grad iz ljubljanskega Centra za mentalno zdravje. Dodala je, da si večina ljudi v takšnem težkem času pomaga s svojimi sorodniki in prijatelji, kadar postane zaradi posebnih okoliščin vsakdan za žalujočega nevzdržen, pa je dobro, da poišče strokovno pomoč: »To so lahko svetovalci, klinični psihologi, psihoterapevti, psihiatri, vsi tisti, ki poznajo človeške stiske in lahko žalujočemu pomagajo, da prebrodi težko obdobje prilagajanja na življenje brez umrlega.«
Velik razvoj medicine
Ko je jasno, da žrtvi prometne nesreče ni pomoči, pa lahko ta vseeno reši življenje nekomu drugemu – z darovanjem organov. »Če je oseba na mestu nesreče kritično poškodovana in je s pomočjo postopkov za oživljanje še živa pripeljana v bolnišnico, a zaradi hudih poškodb možganov ali drugih delov telesa nato umre, je lahko darovalec. Takšnih je bilo na začetku uvajanja programa za darovanje in pridobivanje organov in tkiv v Sloveniji največ, danes pa je več darovalcev, ki umrejo zaradi različnih akutnih obolenj v možganih. Razmerje se je spremenilo tudi zato, ker je na splošno manj usodnih prometnih nesreč oziroma več ljudi umre na mestu nesreče, pa tudi zaradi tega, ker se je transplantacijska medicina zelo razvila,« nam je povedala prim. Danica Avsec, direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant.
Iz zapisanega je mogoče sklepati, da žrtev, ki umre na mestu prometne nesreče, ni primerna za darovanje organa. A ni čisto tako. Po besedah Danice Avsec namreč obstajata dva programa za odvzem organov ali tkiv darovalcev. Prva možnost je, če oseba umre v bolnišnici zaradi nepovratne odpovedi delovanja možganov in je pretok skozi solidne organe in tkiva še umetno vzdrževan – to je možno izvesti na oddelkih za intenzivno zdravljenje. »Drugi program, ki so ga uvedli nekateri, na primer Nizozemska, Avstrija, Španija ali Avstralija, pa omogoča, da se postopki za darovanje in odvzem organov izvedejo tudi pri tistih, ki so umrli na mestu prometne nesreče – a se mora v tem primeru seveda nujno izvajati umetna prekrvavitev solidnih organov in tkiv do odvzema v bolnišnici. V Sloveniji tega še nismo uvedli,« je razložila Danica Avsec. Po besedah naše sogovornice v Sloveniji sicer opravimo največ presaditev ledvic (okrog 60 letno), nato srca in jeter (po več kot 30), številke pa so že nekaj let podobne: »Razmerje med darovanimi organi pri umrlih zaradi prometnih nesreč in zaradi obolenja možganov je precej podobno, odvisno od siceršnjega zdravstvenega stanja pred smrtjo,« še dodaja Avščeva.
Odklonitev darovanja je malo
Soglasje za darovanje organov po smrti je sicer možno na dva načina. Kot nam je povedala Danica Avsec, je lepo in najbolj praktično, če se vsak opredeli zase za časa življenja: »Če se opredelimo, se naša volja zapiše na kartici zdravstvenega zavarovanja pri pooblaščeni osebi in v pooblaščeni organizaciji, kot so območne enote Rdečega križa, nekatere lekarne, zdravstveni domovi, Slovenija transplant...« Druga možnost je, da se po smrti bližnjega za darovanje organov odločijo sorodniki, kar seveda za njih v težkem času predstavlja dodatno breme. Onja Grad pravi, da imamo v Sloveniji v ta namen odlično skupino strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tem problemom in so vključeni v evropsko mrežo za transplantacijo in darovanje organov ter so vešči pogovora s sorodniki umrlega, ko do hude situacije pride. »Pri tem sta pomembni vsaj dve stvari. Prvič, ključna je čim bolj podrobna strokovna razlaga, kaj pomeni darovati organe in kdaj ter na kakšen način to poteka. In drugič, svojcem je treba omogočiti čas za premislek in pogovor. Seveda proti volji bližnjih strokovnjaki ne delujejo, saj tako velevajo predpisi. Če sorodniki tudi po pogovoru s strokovnjaki vztrajajo, da se z darovanjem ne strinjajo, pa je tudi z moralno-etičnega vidika pravilno upoštevati njihovo voljo,« je še povedala Onja Grad. Zadnjih primerov je sicer pri nas malo – odklonitev darovanja ljudi v primeru, da se je v bolnišnici zdravil njihov najbližji in je umrl, je bila lani pri nas 19-odstotna, kar je v primerjavi z Anglijo ali Nemčijo (50-odstotna) solidna številka.
In še nekaj zanimivega nam je povedala Danica Avsec – da so med darovalci pogosto motoristi. Še več: »Ti se zavedajo, da je njihovo življenje bolj izpostavljeno kot življenje drugih voznikov in so dali že večkrat pobudo za zbiranje izjav za opredelitev za darovanje.« O tem so sicer za Dnevnik že pred leti spregovorili v motoklubu Firestarters, kjer so povedali, da se zavedajo, da lahko po smrti pomagajo mnogim živečim: »Nihče ne želi umreti na cesti. Če pa se to zgodi, je pomoč drugemu vsaj majhna pozitivna posledica lastne smrti.
