Ko bomo to nedeljo spremljali legendarno kolesarsko enodnevno klasiko Po Flandriji, največji kolesarski spektakel na svetu z neverjetnih 800.000 gledalcev ob cestah, kot je lanska uradna ocena, tudi v Sloveniji ne bo več mogoče prezreti, da bo v ženski različici dirke na isti progi zraven tudi slovenska ekipa.
Ne samo, da ima Slovenija profesionalno kolesarsko ekipo, ta sodi v zgornji razred petnajstih najboljših, nemara celo med deset najbolj opaznih in hitro rastočih ekip (zagotovo pa je ena najbolj specifičnih po nastanku). Najboljša referenca uspešnosti je osmo mesto na lanskem svetovnem prvenstvu v ekipni vožnji na čas. Ekipa se udeležuje vseh največjih dirk na svetu, vključno z lanskim spektaklom Tour de France v Parizu. Lanski vrhunec je bila sicer dirka Giro Rosa, katere začetek je bil v Sloveniji – v Ljubljani in Kamniku.
Ekipa je član letos novoustanovljenega ženskega World Toura. Mednarodna kolesarka zveza (UCI) je po zgledu moškega uvedla kolesarsko »ligo prvakov«, če si sposodimo primerjavo iz nogometa, ki obsega 18 največjih dirk z 38 tekmovalnimi dnevi. »Nivo ženskega profesionalnega kolesarstva se vsako leto dvigne za eno stopnjo. Tudi letos se je,« je ocena Gorazda Penka, s katerim sta povezana rast in delovanje ženske kolesarske ekipe.
Ta zgodba ni primerjava med moškim in ženskim delom cestnega kolesarstva. Navsezadnje je tradicija moškega kolesarstva precej daljša: ženska različica dirke Po Flandriji bo na sporedu trinajstič, moška stotič. V tem kontekstu je treba tudi jemati razvoj. Žensko kolesarstvo je v dobi pubertete.
»Nikoli si ne bi mislila, da bo slovenska ženska kolesarska ekipa na taki svetovni ravni,« je med dirkami v Belgiji iskreno priznala Polona Batagelj. »Mislim, da si lahko štejemo v posebno čast, kako hitro smo zrasli kot ekipa. To, kar je zraslo z našo ekipo BTC City Ljubljana, je nekaj posebnega tudi v svetu. Kaj takega ni možno v vsaki državi. Rast ekipe je sploh zanimiva, ker se tudi ženski del profesionalnega kolesarstva zelo hitro razvija,« pravi Batageljeva, neformalna kapetanka in glasnica ljubljanske ekipe.
Polona Batagelj je že šest let državna prvakinja in poleg Urše Pintar najbolj prepoznavna na slovenski kolesarski sceni. Obe sta tesno povezani z razvojem ženske ekipe, a vsaka na svoj način. Batageljeva je bila prva izkušena kolesarka, ki jo je sredi junija 2012 Gorazd Penko povabil v ekipo. Pintarjeva ima za sabo pot od ljubiteljske kolesarke do poklicne kolesarke. Da je mogoče prav vse, je najboljši dokaz sanjska športna preobrazba smučarskega skakalca Primoža Rogliča, ki letos vozi v elitni nizozemski ekipi LottoNL-Jambo.
Niša Gorazda Penka
Alfa in omega ženske profesionalne ekipe je Gorazd Penko. Kot bivši selektor moške reprezentance, športni direktor moške ekipe Radenska Rog in direktor najbolj množične kolesarske prireditve Maratona Franja je žensko cestno kolesarstvo izkoristil kot nišo. Kot osebni izziv. Do njegovega prihoda je bilo žensko tekmovalno cestno kolesarstvo povsem zapostavljeno. V bistvu ni obstajalo. Za deželo, ki se po kakovosti moških kolesarjev uvršča okoli petnajstega mesta na svetu, je bil ženski del sramota. Ne le, da ni imel nobene veljave, vodilni na Kolesarski zvezi Sloveniji (KZS) so ga konec devetdesetih preprosto ukinili. Slovenija je v obdobju osamosvajanja sicer že imela spodobno okolje z žensko reprezentanco in klubom, za katerim je stal že pokojni Jože Uršič iz Kamnika. A po tistem več kot desetletje tudi državna prvakinja ni imela statusa, ki bi se lahko primerjal s statusom članskega moškega prvaka. Prvenstva so prirejali v sklopu amaterskega (rekreativnega) dela dirk.
Ob tem so bili vodilni na KZS dokaj zaničevalno nastrojeni do tekmovalnega ženskega kolesarstva. Gluhi so bili za vse pobude o spremembi pravil in prakse. Pri tem je sodeloval tudi del tistih, ki v zadnjih letih preporoda s spoštovanjem in občudovanjem govorijo o Penkovih kolesarkah. Preobrat v dojemanju ženskega cestnega kolesarstva je očiten. Nekaj se je spremenilo z menjavo generacij med funkcionarji, svoj delež so dodale kolesarke z uspehi, nekaj zaslug pa si lahko pripnemo tudi mediji.
Gorazd Penko je začel graditi od začetka. Z nabiranjem kolesark. Ker ni bilo mladinske piramide, le nekaj posameznic v mlajših kategorijah v slovenskih (moških) klubih, je začel nabirati iz sorodnih panog. In še nabira. Tako so preko športne preobrazbe prišle iz triatlona (Anja Rugelj, Laura Šimenc), atletike (Špela Kern) in ljubiteljskega kolesarstva (Urša Pintar, Tanja Elsner). V ekipo pa je uvrstil tudi kakšno miss (Živa Vadnov). Kot odličen poznavalec nepisanih pravil v kolesarstvu je dobro vedel, da proračun in delovanje ekip nista odvisna le od uspehov na cesti, ampak vsaj toliko ali še bolj od promocije v vseh oblikah.
Imel je vizijo in pridobival podporo pri sponzorjih. Potrditev uspešnega dela je tudi nagrada sporto awards za leto 2014 ob podpori sedanjega glavnega pokrovitelja BTC City. Zadnje tri sezone je imel že dovolj velik proračun, da je lahko v ekipo privabil tudi kolesarke iz Poljske, Hrvaške, Avstrije, Italije, Ukrajine, Srbije, Nemčije. Letošnja zasedba tako prihaja iz šestih držav. Imel je nos za podcenjene, a sposobne kolesarke, ki prav v ljubljanski ekipi hitro napredujejo. Iz njih je sestavljal uspešen mozaik. Nabrale so dovolj točk Mednarodne kolesarske zveze, da so dobile pravico nastopa na bolj uveljavljenih dirkah. Izkoristil je izkušnje in stara poznanstva za povabila na dirke. In tako je ženska kolesarska ekipa skozi sponzorsko preobrazbo od Polet Garmin (2012), Leclerc Polet (2013) do sedanjega sponzorja BTC City postala moderna mednarodna zasedba s pravico nastopa na vseh največjih kolesarskih dirkah na svetu. Predvsem je bila skupna lastnost Gorazda Penka in deklet izredna ljubezen do športa, do kolesarstva, kar je pomagalo preskočiti marsikatero stopnico.
Posebna preobrazba
Urša Pintar, sedaj jih ima trideset, je kot ljubiteljska kolesarka zmagala na Maratonu Alpe, kar je bila prava referenca za povabilo v ekipo. Penko je iskal tiste, ki so do kolesarstva čutile posebno ljubezen in ob tem pokazale tudi potencial. Tako je tudi Kranjčanka prehodila pot od tipične rekreativke do vrhunske kolesarke. »Kot rekreativka sem se vozila za lastno zadovoljstvo. Vedno sem iskala čas za kolo. S prehodom na vrhunsko raven je vse postajalo bolj resno. Trening je postal prioriteta. Vrhunski šport zahteva celega človeka, ni polovičarstva. A ker delam s srcem, se ni bilo težko prilagoditi. Vse delam z užitkom. Če še pred leti pri nas žensko cestno kolesarstvo ni bilo priznano in je bilo nekaterim čudno že, če je bila punca na 'specialki', meni to ni bilo nič nenavadnega. Glede vzdržljivosti smo že dokazale, da imamo visoke fizične sposobnosti, kot se kaže tudi v drugih športih,« pravi Pintarjeva, diplomirana ekonomistka, tudi Penkova desna roka pri organizaciji ekipe in drugih projektov, kot je Maraton Franja ali lansko mednarodno gostovanje največje ženske etapne dirke na svetu, italijanskega Giro Rosa v Sloveniji.
Za napredek na kolesu nista dovolj le talent in zagnanost. »Iz svojih izkušenj lahko povem, da je potrebnih pet do sedem let za razvoj na cesti. Tako glede treninga vzdržljivosti kot tehničnih detajlov vožnje. Ključne pa so spretnosti, ki jih pridobiš le v stiku z najboljšimi. Le tako se gradijo vzdržljivost, spretnost, taktika, vožnja v skupini. Moje izkušnje so očitne – več ko smo dirkale, bolje nam je šlo. Zelo pomembna je tudi samozavest,« pravi Pintarjeva.
Preskok na profesionalno raven je bil povezan z razvojem ekipe. Pred dvema sezonama je ekipa nastopila na ducat ali nekaj več mednarodnih dirkah, od katerih je bila le ena za svetovni pokal. »Lani sem imela pod imenom BTC City že 52 startov v sezoni, kar pomeni 52 tekmovalnih dni. Vozile smo vse največje dirke svetovnega pokala, vse večje etapne dirke na svetu,« pravi Pintarjeva, ki je doživela tudi navdušenje zaključka francoskega Toura v Parizu in španske Vuelte v Madridu. Vstop v elitni razred ekip World Tour prinaša tudi dodatne obveznosti do Mednarodne kolesarske zveze, organizatorjev dirk in tekmovalnih ekip. Vse to zahteva tudi višji proračun, ki se bo gibal okoli 280.000 evrov, in večji prispevek opremljevalcev. Letos se je tako prvič zgodilo, da proračun ženske ekipe BTC City Ljubljana presega proračun moške članske ekipe Radenska Rog, ki tekmuje s profesionalno kontinentalno UCI licenco.
Prepoznavnost
»Prepoznavnost ekipe se povečuje. Vsako leto je treba narediti nekaj več in zadeva napreduje, je pa seveda res, da višji cilji pomenijo tudi več dela. Vse več ljudi se zanima za žensko kolesarstvo, zanimive smo postale za pokrovitelje in medije. Če so nas sprva poznali le največji kolesarski navdušenci, smo z uspehi dosegle prepoznavnost v športni srenji, sedaj nas pozna tudi splošna javnost. Vse bolj je opazno, da ima Slovenija žensko profesionalno ekipo,« poudari Pintarjeva. »Cirkus okrog ženskega cestnega kolesarstva se vse bolj širi. Več je močnih ekip, več je dirk, bolje so organizirane. Vrti se veliko več denarja. Povsod je videti napredek. To približevanje moškemu kolesarskemu spektaklu seveda krepi prepoznavnost ženskega kolesarstva. Tisoče navijačev je zraven. Za nas se zanima tudi televizija, čeprav je produkcija televizijskih prenosov ena najbolj zahtevnih in zato za ženski del najbolj nedostopna. Iz leta v leto je opazen napredek.«
Batageljeva dodaja: »Žensko kolesarstvo se zelo hitro razvija, a na taki ravni, kot je moško, še dolgo ne bo. Če sploh kdaj. Se pa razvija in napredek je viden povsod. To me veseli,« je navdušena Primorka, ki se zaveda, da žensko cestno kolesarstvo po medijski odmevnosti, finančnih vložkih in splošni prepoznavnosti še dolgo ne bo primerljivo moškemu. Polona Batagelj kolesarstvo dobro pozna, saj je začela kot gorska kolesarka, a se je zavedala, da bo ob Tanji Žakelj, Blaži Klemenčič in Nini Homovec, ki so sodile v svetovni vrh olimpijskega krosa, uveljavitev skoraj nemogoča, in se preusmerila na cesto. Cesta je bila njena športna niša, v katero je prišla preko italijanskih in španskih ekip.
Vplivi
Da je žensko (cestno) kolesarstvo v porastu, je opaziti že mimogrede na cestah, kjer je vedno več kolesark na polno opremljenih kolesih višjega cenovnega razreda. Temu se hitro prilagaja tudi kolesarska industrija z novimi ženskimi linijami, prepoznavnimi predvsem po modnih ženskih barvah, kar je bilo pred leti zgolj redka posebnost. »Mlade kolesarke se vse bolj zanimajo za trening in od lani poteka kolesarska šola. Pozimi sem jih videla na treningu in lahko rečem, da so zelo zagrete in da jih je veliko,« o kolesarski šoli (kolesarke.si), ki za mlade kolesarke poteka pod okriljem Kolesarskega društva Rog, pravi Pintarjeva.
Kljub občutno večji prodornosti, medijski odmevnosti ženskega cestnega kolesarstva, celo organizaciji amaterskega svetovnega prvenstva v Ljubljani, pa ne narašča udeležba žensk na največji kolesarski prireditvi Maratonu Franja. Pintarjeve to ne preseneča. »Na treningih se srečam s številnimi in iz pogovorov opažam, da je največja ovira strah pred vožnjo v skupini. Treba je še bolj paziti na dogajanje okoli sebe, reagirati na gibanje drugih v skupini, predvidevati dogajanje, upoštevati nepisana pravila o obnašanju v skupini. Mislim, da se bo tudi ta strah s časom polegel. Priti mora le do kritične mase, da se v dovolj velikem krogu pridobijo izkušnje. Ženske so prav tako vešče in spretne. Vožnja v skupini, kjer se vendarle dosegajo večje hitrosti, je posebna draž.«
In ta draž prinaša tudi nevarnosti. To je eden najbolj zakoreninjenih pomislekov med širšo populacijo, da ženska ni za (cestno tekmovalno) kolo. Na kolesu ni zaščitnih oblačil (razen čelade), ni ščitnikov, ni varnostnih blazin, zaščitnih ograd. »Tekmovalnega cestnega kolesarstva ne dojemam kot nevarnega,« pravi Polona Batagelj, ki velja za eno najbolj izobraženih kolesark v svetovni karavani, ne samo v ekipi BTC City Ljubljana. Je magistra prava in študij še nadaljuje. Njena naslednja etapa je doktorat. »Se pa začnemo nevarnosti športa zavedati v trenutkih, kot je bila tragična nesreča belgijskega kolesarja Antoina Demoitieja. Misliš, da se ti ne more nič zgoditi, in nihče ne razmišlja o tem, dokler ne pride do tragičnega dogodka,« pravi Batageljeva. Zaradi okoliščin nesreče je kolesarke BTC City Ljubljana tragični dogodek še bolj pretresel in se utrdil v podzavesti. Do tragedije je prišlo na moški različice dirke Gent–Wevelgem, ki so se je udeležile, kolesar pa je bil doma iz kraja, v katerem so bivale. »Ja, tudi nesreče so del profesionalnega kolesarstva. Ta primer je svarilo, da je treba najprej poskrbeti za varnost kolesarjev in kolesark, šele potem pride na vrsto dirka kot spektakel,« dodaja Batageljeva.
