Kljub temu so nekateri mnenja, da v Sloveniji dobro organiziranih demonstracij večjih razsežnosti zaradi znane ideološke razklanosti ni pričakovati. Za zadnje »resnejše« študentske demonstracije pri nas tako veljajo tiste iz leta 1968, nastale iz svetovnega študentskega protestnega gibanja, ko so v kapitalističnih državah študentje protestirali proti kapitalizmu, v socialističnih (razen v Jugoslaviji) pa proti socializmu. Tako so te demonstracije dobile bolj politični predznak. Demonstranti torej niso šli na ulice s ciljem doseči izboljšanje življenjskih in študijskih pogojev. V Zagrebu, kjer je študentsko gibanje dobilo širše razsežnosti (t.i. MASPOK, množično gibanje za priznanje večje avtonomnosti Hrvaške), je leta 1971 ob posredovanju policijskih enot celo tekla študentska kri. Iz obdobja med svetovnima vojnama so pri nas najbolj znane študentske demonstracije, do katerih je prišlo 1. aprila 1920 v Ljubljani.
Inozemske dijaške štipendije
LDU. Belgrad, 1. Danes je minister za prosveto podpisal novo naredbo glede šolanja dijakov v inozemstvu. Po tej naredbi bo izbiral gojence vseučiliški svet v Belgradu, Zagrebu in Ljubljani, in sicer največ do 40 na leto. Število medicincev, ki sedaj študirajo v inozemstvu, ostane, ako polože tekom enega tečaja vse predpisane izpite. Tudi ostanejo na tujih šolah vsi slušatelji drugih fakultet, ki potrebujejo za dovršenje svojih študij le še 2 semestra. Vsem ostalim se štipendije odvzamejo.
Dijaški protestni shod v Ljubljani.
Dne 1. aprila so priredili v hotelu »Tivoli« dijaki, predvsem oni, ki študirajo v inozemstvu, pa tudi oni z ljubljanske in zagrebške univerze protesten shod, ki da mnogokaj misliti. Predvsem naj bi bil shod protest proti naredbi sedanje Protič-Koroščeve vlade, ki je prepovedala dijakom, da bi si za čas svojih študij v inozemstvu smeli s seboj jemati carine prosta živila. Toda shod je bil tudi resna slika duševnega razpoloženja in hotenja dijaštva in s tem oster izraz proti reakciji vladajočih razredov, ki ovirajo z oteževanjem gmotnih razmer učeče se mladine vsak pravi njen duševni razmah in izobrazbo in s tem indirektno škodujejo tudi zdravemu razvoju naroda in države.
Shoda se je udeležilo mnogo dijaštva in tudi nekaj zainteresiranega občinstva. Iz poročil zastopnikov dijaških podpornih društev je bilo razvidno, da živi učeča se mladina, ki se po večini sestavlja iz revnih slojev, v veliki bedi in pomanjkanju zanemarjena in neupoštevana od države.
V Ljubljani je vlada dala akademski menzi za tekoče šolsko leto 143.000 K, da se je s tem vzdrževalo menzo, akademski dom in počitniški savez. Za naprej se še ni ničesar poskrbelo. Dijaki na Dunaju so v svoji menzi dobivali pretekle tri mesece tako slabo prehrano, da so se v sili morali zatekati celo k nemško-avstrijskemu »Ernährungsamtu« in ameriški komisiji, kljub temu da je Jugoslavija tako zelo bogata, da je mogla izvažati živež v velikih množinah. Nič boljše ni v Pragi, kjer študira približno 2000 dijakov Jugoslovanov in preti menzi razpust. V Brnu je okoli 200 naših dijakov, ki edini so vsled podpore dveh privatnih denarnih podjetij nekaj na boljšem, v bodoče pa se tudi tem ne obeta nič dobrega. Prav žalostno je životarjenje naših akademikov v Zagrebu. Tam so nastanjeni dijaki v bornem akademskem domu uro od mesta in dobivajo silno pičlo hrano v menzi za 10 K dnevno, ki se pa zviša na 20 kron. V Belgradu so štiri akademske menze. Prejšnja vlada je votirala za tamkajšnje dijaštvo čez 3 milijone dinarjev, od katerih pa sedaj Protič-Koroščeva vlada noče izplačati niti vinarja, ker razsipa samo nenasitnim verižnikom in redi korupcijo, štedi pa tam, kjer ni na mestu – pri podporah dijaštva, invalidov, vzdrževanju cenejše prehrane itd. Sedaj belgrajsko dijaštvo štrajka proti brezbrižnemu neomevanju in omalovaževanju dijaškega vprašanja od strani reakcionarne Protič-Koroščeve vlade. (...) Skratka: sedanja vlada se je dijaštvu pokazala naravnost sovražna.(...)
Naprej, 3. aprila 1920
Apel našega praškega dijaštva na vlado.
»Slovenska dijaška zadruga v Pragi« je poslala pokrajinski vladi to-le vlogo:
Pokrajinska vlada za Slovenijo naj blagovoli 1. ukreniti vse potrebno, da bodo mogli siromašni, bolni dijaki, ki morajo na zdravljenje, oziroma okrevanje v domovino, priti po kar najkrajši poti v brezplačno zdravilišče in 2. ustanoviti brezplačna mesta v zdravilišču za dobo velikih počitnic za one siromašne dijake, ki so potrebni zdravljenja, oziroma izboljšanja svojega zdravstvenega stanja.
V podkrepitev navedene prošnje navajamo sledeče:
Kruta doba štirih vojnih let in omejenih življenjskih razmer, je vtisnila vsem, ki so jo preživeli, pečat v obliki kali te ali one bolezni, oziroma jim zrahljala njihovo zdravstveno stanje.
Dijaštvo, ki se je brez vsakega odpočitka povrnilo v velika mesta na svoje visoke šole, gnano od brezobzirno krutih razmer današnjega časa v stremljenju kolikor hitro mogoče končati svoje študije in se priboriti do kruha, podvojuje svoje delo in izsiljuje svoj študij. Podpiran sicer od svoje vlade, si dijak vendar v današnjih dragih razmerah ne more ustvariti tistih življenjskih pogojev, ki jih zahteva njegovo razorano zdravje. Stanovanjska mizerija in današnje slabe zdravstvene razmere velikega mesta, nezadostna hrana, vedno napeto delovanje, nobeno primerno razvedrilo, učinkuje i na zdravje močnejšega razdirajoče.
Doživljamo veliko tragiko dijaškega položaja: Mlad človek, gnan v delo in napredek od močne volje in resnične želje, ki sta se porodili v dolgih letih duševnega brezdelja, klone in gine pod uničujočimi posledicami zdravstveno razoranega organizma.(…)
Slovenski narod, 1.
