Ivan Vesel-Koseski,
c. k. finančni višji svetovalec v pokoji, slavni slovenski pesnik, je umrl 26. t. m. ob 4
1
/4
popoludne v 85. letu starosti po kratkej a težkej bolezni. Pred 20 leti mudil se je pokojnik nekaj časa v Gorici zarad zdravstvenih ozirov in je takrat v marsikaterem srci, ki zdaj krepko bije za narod slovenski, vzbudil iskro narodne navdušenosti. Njegove rodoljubne budnice, katere je objavljal v »Novicah« znane so vsakemu omikanemu Slovencu in so mnogo pripomogle, da se je zbudil v Slovencih ponos na svojo narodnost. Pogreb je bil danes popoludne o 5. uri v Trstu, kamor so poslale vence z narodnimi trakovi in primernimi napisi: »Soča«, »Čitalnica« in »Sloga«. (»Soča« buditelju naroda; – »Sloga« pevcu buditelju.) Koseskijeve zasluge za narodnost in pesništvo slovensko zabilježila je zgodovina z neizbrisljivimi črkami. Tudi njega, kakor Vodnika, bodo poznim unukom pesmi pele.Soča, 28. marca 1884
Iz Trsta
nam piše v 28. dan t. m. prijatelj našemu listu sledeče o pogrebu pokojnega Jovana Vesela-Koseskega: »Mrtvaški listi so se izdajali v treh jezicih, v slovenskem, laškem in nemškem, ker ranjki je po svojej rodbini imel mnogo znancev in častilcev mej rečenimi narodi v Trstu. To se je najočitnejše pokazalo danes pri njegovem pogrebu. Tega se je udeležilo premnogo najodličnejše in najrazličnejše gospode, pa tudi mnogo izmej prostega ljudstva. Bilo je v sprevodu brez števila raznovrstnih uradnikov – mej temi smo pogrešali le namestnika Depretisa, ki se je kakor hudi jeziki govore – – – bil odpeljal danes zjutraj v Gorico! Vse rajše, le Slovana ne! Bilo je v sprevodu premnogo trgovcev Slovencev, Hrvatov, Nemcev, Italijanov, Grkov i. d. Posebno pa je veselilo rodoljuba, da se je učeča naša mladina zavedala svoje dolžnosti ter se v mnogobrojnem številu uvrstila sprevodu. (…) Videlo se je pri vsem predolgem sprevodu, da smo se vsi Slovenci v Trstu zavedali svoje dolžnosti, ter tujemu svetu pokazali, kako čestimo spomin narodnega pesnika. Marsikateremu lahonu neso bili po volji slovanski narodni venci, še bolj so se pa nekoji ujedali, ko so po dovršenem cerkvenem opravilu naši čvrsti pevci v velikanski cerkvi novega St. Antona prelepo zapeli.(…)
Slovenski narod, 29. marca 1884
Iz Trsta
29. marca. (Izv. dop.) Zopet je slovenski narodič izgubil jednega svojih pesnikov, in sicer iz one dobe, katera se je zvala, doba ledine. Jovan Vesel-Koseski, upokojeni finančni svetovalec, bil je včeraj na Tržaškem mirodvoru zagreben v črno zemljo. Pogreb, ki se je vršil ob 5. uri popoludne, bil je v resnici veličasten. Takoj ob 4. uri začelo se je zbirati občinstvo v ulici Ghega, kjer je ranjki stanoval, ter je do 5. ure dospelo do velikanske gnječe, da je vsaka komunikacija vozov prenehala. Sprevoda udeležilo se je nad 3000 osob in nad 100 kočij. Počasi se je premikal sprevod od hiše proti cerkvi. Siromaki tukajšnjega zavoda s križem na čelu bili so prvi, pred katerimi je drago opravljen jezdec pogrebnega društva na črnem vrancu delal skoz gnječo prostor.(…)
Slovenski narod, 31. marca 1884
Iz Trsta,
29. marca. Trst ni še videl tacega pogreba, kakor je bil včeraj vsemu slovenskemu svetu znanega pesnika Jovana Vesela Koseskega. Ob 5. uri popoludne bilo je vse vredjeno, ko pride častita duhovščina 21 gospodov: sprevod je vodil monsignor A. Hrovatin, kanonik in župnik fare sv. Antona novega. Ulice, po kterih je šel sprevod, bile so vse natlačene, enako okna hiš. Že nekaj časa pred 5. uro pomikal se je sprevod po redu, najprvo pred duhovščino šli so siromaki iz siromašnice s križem, zatem so stopale deputacije dva in dva, ktere so nosile vence s trakovi v trobojnih barvah.(…)
Ko je bila rakev blagoslovljena, nastopil je naš stari gardist Cegnar ter začel govoriti. Krepkim glasom slikal je življenje ranjcega, povdarjal je njegovo delovanje kot oče družine, kot sin naroda, kteremu je zvest ostal do zadnjega trenutka. Vse njegove poezije bile so na etični podlagi naslonjene. Njegova dela storile so ga neumrjočega s Horacovim izrekom itd. delavni človek nikdar ne umrje.
Konec govora zagrmelo je med častilci frenetično »Slava mu!« Pevci so potem zapeli Jelenovo »Molitev«, rakva spuščena je bila v grob. Srce se je trgalo, ko so padale kepe zemlje na rakvo; izmed treh prvih one dobe, ko je še naš narod v povojih trdno spal spanje nezavesti, vlegel se je Koseski zadnji v grob. Oratar slovenski, kakor je sam pel, bil je ves čas svojega življenja izgled vsem svojim součencem, kot c. kr. uradnik se ni pustil radi narodnosti tlačiti, akoravno so ga njegovi predpostavljeni nagovarjali, da naj piše za nemški narod. On pa jim je odgovoril: Vaš narod ni moj in ima že bogato literaturo, moj narod pa je reven in zategadel pišem zanj, ker sem sin slovenskega naroda. Vse ga je spoštovalo, bil je dober z vsacim, branitelj pravice in zaščitnik preganjenim.(...)
Iz dežele se društva niso dosta zmenila za vdeležbo pogreba, akoravno se je na vse čitalnice še isto noč poslalo oznanilo. Edino Bistriška in Sežanska čitalnica rešili ste svojo čast, kar je vse hvale vredno. Tržaška društva so potem več pripomogle, da se je rešila narodna čast tržaških Slovencev nasprot nekterim zopernikom.
Slovenec, 31.
