Bolj umirjen opis mitološke zgodbe, ki je v slovenskem prostoru običajno naslovljena kot »Ugrabitev Evrope«, bolj dobeseden prevod pa bi se glasil »Posilstvo Evrope«, bi bil naslednji: »Dekle po imenu Evropa je s prijateljicami nabiralo cvetje. Opazil jo je grški bog Zevs (v rimski mitologiji Jupiter), njena lepota ga je tako očarala, da se je takoj zaljubil. Spremenil se je v krotkega bika in se ji približal, ona ga je nežno pobožala, nato sedla na njegov hrbet, takrat pa se je bik pognal proti morju in z Evropo na hrbtu odplaval do obale Krete. Zevs je potem zavzel podobo lepega mladeniča in 'si vzel' mladenko. Kasneje mu je rodila tri sinove, celina, na kateri sta pristala, pa je dobila ime po njej.« A naj bo perspektiva senzacionalistična ali mitološka, dogodek je simbolno vpisan v nastanek Evrope.
V knjigi Podobe posilstva (Images of Rape: The 'Heroic' Tradition and its Alternatives) avtorica Diane Wolfthal med drugim izpostavi vprašanje »herojskega posilstva«. Slednje se pojavlja predvsem v umetnosti srednjega veka in renesanse. Eden bolj znanih primerov je Ugrabitev Sabink, ki so jo upodobili mnogi slikarji: Poussin, Rubens, David, kasneje tudi Degas, Picasso… Motiv se seveda navezuje na dogodek, ko je Romul, ustanovitelj in prvi kralj Rima, na praznovanje povabil sosednje pleme Sabincev. Na veselici so ženske ugrabili, da so postale žene delavcem (večinoma kriminalcem, izobčencem, ubežnikom), ki so zgradili mesto. Nasilje v slikah je bilo estetizirano, ženske so se upirale le do te mere, da so slikarjem (in gledalcem) ponujale možnosti raziskovanja telesa v različnih pozah. Dogodek je prikazan kot »herojsko« in »patriotsko« dejanje, saj so ugrabljene Sabinke postale matere prvi generaciji »pravih« Rimljanov. Takšne podobe se v renesansi pojavijo tudi na poročnih skrinjah, dandanes pa tudi na grških dvoevrskih kovancih.
Je pa še en zelo pomemben moment. V kiparskih upodobitvah (pa tudi v detajlih slik) se pojavi prizor s tremi figurami: ugrabiteljem, Sabinko in njenim »skrbnikom« (očetom, možem…). Upodobljena je torej situacija, kjer je zločin ugrabitve (oziroma posilstva – latinsko »raptio«), narejen tudi, če ne predvsem nad »skrbnikom« žensk.
Ko človek v londonski National Gallery opazuje takšne (vrhunsko naslikane in komponirane) upodobitve, mu lahko postanejo nekateri sodobni pojavi nekoliko bolj razumljivi. Ni šlo torej v novoletnem (popolnoma nesprejemljivem!) nasilju moških »arabskega in severnoafriškega rodu« nad ženskami v Kölnu prav za to? Ne toliko za posebno seksualno zadovoljitev, ampak za poskus nekakšnega »predmodernega« napada na moške? Tudi množica odzivov je bila prav takšna – arhaično patriarhalna. Časopisni in spletni komentarji so bili zelo simptomatični: napadli so »naše« ženske. Komentatorji dogodka niso videli kot nedopustnih napadov na ženske, ampak skoraj kot nedopustne napade na njih same.
Pred dnevi, slab teden po grozljivih terorističnih napadih v Bruslju, so v črno odeti mladi moški »evropskega rodu« vdrli na mirno komemoracijo, kjer so se zbrali preživeli z letališča, znanci, Bruseljčani. Namen je bil, da zbrani v miru počastijo spomin na umrle, obenem pa z javnim zbiranjem izkažejo kljubovalnost, da jih takšni dogodki ne bodo zaprli med štiri stene lastnih stanovanj. Potem so prišli huligani, hodili po rožah, vsaj enega mirovnika pretepli in vzdigovali desnice v nacistični pozdrav. In iz skupine izolirali muslimanke, jih obstopili ter jim grozili. Torej, nadlegovali so »njihove« ženske. Kar pa je le zrcalna slike povsem enake miselnosti, kot so jo imeli kölnski napadalci. Dejanje je bilo popolnoma nedopustno in sta ga obsodila tako premier Belgije kot tudi bruseljski župan.
Je pa, kdor koli je te dni hodil po londonskih galerijah, dobil še eno lekcijo. V časopisu London Evening Standard, ki ga brezplačno delijo na podzemni železnici, je bil objavljen članek o tem, da se mestna policija pripravlja na deset hkratnih terorističnih napadov. V kinematografih so predvajali akcijski triler London je padel, ki prikazuje množice eksplozij, v katerih podlegajo tudi civilisti, mesto pa se pogreza v kaos. V skrajno neokusni anketi »Kakšne barve naj bo Eifflov stolp po naslednjih napadih«, so simpatizerji IS izbirali, kje naj teroristi udarijo naslednjič. Izbrali so London. Na podzemni železnici so ves čas opozarjali, naj ljudje nadzorujejo svoje torbe in prijavijo vsako sumljivo osebo… In kako se odzivajo prebivalci mesta? Hodijo po svojih opravkih, galerije pa so tako polne, da v nekatere spuščajo le toliko obiskovalcev, kolikor jih na izhodu pride ven, druge razstave so razprodane in je treba vstopnice rezervirati za nekaj dni naprej. S tem se, prvič, zoperstavljajo prav grožnjam pred novimi napadi. Če bi ostali doma, bi dejansko teroristi že zmagali, saj bi tako spremenili vsakodnevne navade prebivalcev mesta. Drugič pa, natančno tako se ohranja kultura. Da se jo živi in svobodno hodi v galerije. Ne s pretepanjem mirovnikov, z grožnjami muslimankam in vpitjem »tu smo mi doma«.
Kot zanimivost pa se za konec še malenkost vrnimo k mitologiji. Ugrabljena in posiljena mladenka Evropa, po kateri je naša celina dobila ime, je bila hči feničanskega kralja Agenorja, torej je prihajala z območja današnjega Libanona, Izraela… ali Sirije.
