Svoje stališče do umetnosti so nacisti leta 1937 poudarili z veliko razstavo »Degenerirane umetnosti«. Izbrali so dela takrat najpomembnejših modernih umetnikov in jih kot nekakšen priročnik »kako se ne sme slikati« pokazali na razstavi. Umetnikov (Marc Chagall, Vasilij Kandinski, Georg Grosz…) resda niso sterilizirali, so jim pa prepovedali razstavljanje, jih razrešili s profesorskih pozicij, nekaterim pa prepovedali ustvarjanje. Njihova dela naj bi bila namreč (pro)judovska, komunistična in nedomoljubna. (Hm, če v tem opisu judovsko zamenjamo z muslimansko, dobimo razumevanje umetnosti, ki ni povsem tuje tudi nekaterim na naši »rodni grudi«.)

30. aprila 1945 je Adolf Hitler naredil samomor, kar se je sicer izvedelo kasneje, a ravno na ta dan je v njegovem stanovanju nastala izjemno pomembna podoba. Na njej je ameriška fotografinja Lee Miller v osebni kopalnici nacističnega voditelja. Fotografija je skrbno aranžirana. Na robu banje je Hitlerjev portret, na omarici mali kip gole ženske, narejen po pravilih »nemške umetnosti«, v banji se umiva Lee Miller (prej fotomodel za Vogue in muza mnogih nadrealističnih umetnikov, zdaj sama fotoreporterka s fronte), na stolu njena vojaška uniforma, na tleh pa njeni gojzarji, umazani od blata in prahu iz Dachaua.

Tik preden je fotografinja s prijatelji odkrila (in se za nekaj dni vselila v) stanovanje Adolfa Hitlerja, je dokumentirala ravnokar osvobojena koncentracijska taborišča. Grozljive podobe, ki so zaradi popolne razčlovečenosti nagrmadenih teles nasprotovale vsakršnemu razumu (čeprav so prikazovale prav rezultat absolutno razumskega in sistematičnega iztrebljanja ljudi druge rase ali političnih prepričanj), so obkrožile svet. V uredništvo jih je poslala tudi Millerjeva. Podobe taborišč so marsikomu odprle oči o pravi naravi nacizma. Fotografijo gole ženske v kadi pa lahko razumemo kot osebni upor. In nekakšno »poetično pravico«.

Lee Miller je bila zelo lepa ženska, ustrezala je tudi »arijskim« idealom, do neke mere je celo zelo sorodna kipu, ki je bil postavljen na mizo. A njena lepota je stala v popolnem kontrastu z idejami, ki so jih o vlogi ženske imeli nacisti. Ženska sekcija Hitlerjeve mladine (Bund Deutscher Mädel) je dekleta vzgajala izključno z enim namenom: da postanejo matere, ki bodo rojevale čim več rasno čistih potomcev. (Hm, tudi ta vloga ženske ima v naših krajih neki zlovešče sodoben odmev.)

Svojega telesa pa Lee Miller ni podrejala nobeni državni ideologiji in nobenim družbenim zapovedim. Njena svoboda in njena lepota v tej podobi dobita pravo uporniško moč. Hitler, ki je neposredno vplival na življenja ljudi skoraj vsega sveta, pa je reduciran na malo podobico ob kadi.

Bolj mimogrede, lepo podobo kot upor lahko vidimo tudi v slikah, ki jim na prvi pogled tega ne bi pripisali in so nastale kakšnih 30 let prej, med prvo svetovno vojno. Čeprav je bilo bojišče tako blizu vasi Giverny, da so slišali bobnenje in je zaradi tega veliko vaščanov pobegnilo, je tam, na svojem posestvu, ostal slikar Claude Monet in slikal. Torej, podoba ne kot pobeg v neki drugi svet, ampak kot kljubovanje: »če me morajo ti divjaki ubiti, bo to sredi mojih platen, sredi mojega celotnega življenjskega dela«. Slikal je lilije in lokvanje.

Pred nekaj dnevi sem stal pred sliko v londonski galeriji Tate Britain. Če bi jo moral opisati z nekaj besedami, ne bi veliko zgrešil citata z začetka besedila: nebo je bilo zeleno, tla rumena… Slika na retrospektivi enega pomembnejših britanskih slikarjev Franka Auerbacha prikazuje gradbišče. Rastoče stavbe, ki so predstavljale simbolno rekonstrukcijo Evrope po večletni destrukciji druge svetovne vojne. Podobe ljudi, ki jih slikar od takrat (pa vse do danes) slika, so še vedno temačne in izmaličene, kot bi na eni strani črpale iz spomina na vojno, na drugi pa iz slutnje totalitarizma, ki ga je v tistem času tako precizno opisal njegov rojak George Orwell v romanu 1984.

In ravno ko sem se ob slikah zamislil nad tem, da smo danes soočeni prav s takšno izsiljeno izbiro, na eni strani torej usmerjanje k nasilnim spopadom (svetovni vojni?), ki jih podpihujejo zagovorniki rasno čistih nacionalnih držav, na drugi pa nam ponujajo možnost države »velikega brata«, kjer nam bodo »zaradi naše varnosti« sledili po telefonih, internetnih računih, imeli vpogled v račune in celo stanovanja… torej, ravno takrat, ko sem o tem razmišljal, sem opazil, da ob meni stoji in isto sliko opazuje John Hurt. Torej znani igralec, ki je v filmski adaptaciji »1984« upodobil glavnega protagonista.

V fikciji ga je »miselna policija« uspela zlomiti, ukalupiti, v realnosti pa je z zanimanjem opazoval »degenerirano umetnost« Franka Auerbacha. In ravno tu se nam kaže skupna poanta opisanih del. V svetu izsiljenih izbir in vnaprej določenih družbenih vlog je nasprotovanje nujno. Lahko pa se seveda izvaja na zelo različne načine. Tudi z majhnimi koraki. Na primer: umetnost kot svoboda, lepota kot upor…