Dvospolnost je v marsikateri kulturi označevala univerzalni značaj boga oziroma stvarniškega bitja. Androgina so bila na primer egipčanska božanstva pa Hermes, Apolon, Dioniz… Tudi v krščanstvu se pojavijo Kristus dvospolnik in Kristusove prsi, iz katerih verniki sesajo mleko spoznanja. Cerkev je začela sčasoma takšne ideje preganjati, ampak »kot nekakšen kompromis se je spomin na prvotno božje hermafroditstvo obdržal v spolno dvoumni duhovniški opravi, povsem podobni ženski, ki jo nosijo moški, zaobljubljeni celibatu«. Citat je vzet iz knjige Kri in mleko prof. dr. Jureta Mikuža. Poglobljena študija se bere kot kak napet »detektivski« roman Umberta Eca, le da sta krivca, ki se ju vseskozi išče, »pogled in poželenje« na freski v cerkvici Svetega Primoža nad Kamnikom.
A sledi priznanje. Aktualistični uvod mi je služil le kot pretveza za slavospev tako imenovani deveti umetnosti: stripu. Obsežno znanje Jureta Mikuža, lanskoletnega dobitnika nagrade Izidorja Cankarja, lahko trenutno namreč opazujemo tudi na razstavi v Cankarjevem domu Čarobni jezik stripa. Pri njej sta združila moči s Tomažem Lavričem, največjim živečim slovenskim striparjem (lovoriko je suvereno nasledil od Kostje Gatnika, ki jo je pred tem prevzel od Mikija Mustra) in verjetno tudi najboljšim risarjem na Slovenskem. Kar vidimo na razstavi, je sprehod skozi zgodovino slikarstva, filma, psihoanalize in vizualne antropologije, razložene s primeri Lavričevih »klasik« (Rdeči alarm, Bosanske basni, Evropa…) in pronicljivih minimalističnih političnih analiz (Diareja). Predvsem pa je razstava odličen uvod v razumevanje sodobne vizualne kulture. Obstaja splošen, a povsem napačen konsenz, da je »vizualna doba«, v kateri živimo, nekaj vsem razumljivega, preprostega, enodimenzionalnega in manjvrednega od »kulture besede«, iz katere se je menda celo razvilo stvarstvo.
Sam nisem velik poznavalec stripa. Poznam bolj osnove. Prebral sem sicer vse jugoslovanske izdaje Asterixa, Taličnega Toma pa kakšnega Zagorja, Tintina in Corta Malteseja. In seveda Alana Forda (njegovo koristnost mimogrede ocenjujem tudi s stališča, da sem se sproti naučil srbohrvaščine, ki sicer uradno ne obstaja (več), a se z njo vendarle lahko v teoriji sporazumevam s približno 18 milijoni ljudi).
Ob zgoraj omenjeni razstavi lahko brez težav ugotovimo, da je strip medij, ki je kljub »arhaičnemu« formatu odličen za razbiranje sodobnega sveta. Vzemimo zdaj nekaj naključnih stripovskih zvezkov, ki so presegli ožji krog specializiranega bralstva.
Strip Persepolis, ki je prejel številna priznanja, njegova adaptacija v risani film pa si je prislužila nominacijo za oskarja, je delo iranske avtorice Marjane Satrapi. Govori o času verske revolucije (1979), ki je grobo posegla v do tedaj zelo liberalno državo Bližnjega vzhoda. Sočasno je to zgodba o odraščanju in poti v odraslost (bildungsroman), ki zelo jasno pokaže, kako represivne državne strukture v sodelovanju z religijo vzpostavljajo totalno oblast prav s posegi v intimo: predpisovanje načina oblačenja (burka) in poseganjem v osnovne pravice žensk. (Ob tem svetujem branje nadškofovega nagovora pri polnočni maši, pri katerem govori o »pravici do življenja«, kar imamo lahko za jasen začetek problematiziranja ustavne pravice do splava.)
Alma Karlin je bila rojena v Avstro-Ogrski (Celju), z lastnim delom je prepotovala ves svet, pisala v nemščini, skrivala Juda, zaradi česar se je zamerila rajhu, delovala v partizanih, kjer ji niso zaupali, in živela z žensko, s čimer se je pač zamerila, komur se pred tem še ni. Umrla je v revščini in odrinjena na rob. Pri njej umestitve med »naše« in »vaše« povsem odpadejo. Podobno kot pri Persepolisu pa strip o Almi Karlin (avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič) jasno pokaže, kako so si povsem različne kulture in družbeni sistemi zelo enotni v tem, da samostojno (kaj šele samozadostno) žensko dojemajo kot grožnjo sistemu.
Ena izmed osupljivejših lekcij s Pulitzerjem nagrajenega stripa o preživetju holokavsta Maus (avtor Art Spiegelman) je drobna opazka na koncu stripa, ko se izkaže, da je ostareli Jud… rasist. Tukaj se lahko spomnimo izjave Hermana Hesseja: »Če sovražiš človeka, v njem sovražiš nekaj, kar je del tebe.« In imamo potem Borisa Pahorja, velikega kronista zatirane manjšine, ki izvolitev temnopoltega župana v Piranu leta 2010 označi za »slab znak«. Imamo cel kup slovenskih »neoliberalcev«, ki zagovarjajo prosto delovanje trga, a so zaposleni na ministrstvih, fakultetah ali (para)državnih podjetjih. Poznam vsaj enega gorečega zagovornika tradicionalnih spolnih vlog, ki ga vzdržuje žena, medtem ko sam skrbi za otroka, in tako dalje.
In potem se kdaj zgodi, da imam na kolenih strip, iz televizije pa prihajajo besede politikov. Na eni strani torej manihejski boj svetlobe in teme, kjer sta dobro in zlo jasno postavljena, kjer se vedno najde junak, ki bo rešil vse, samo zaupanja ne smemo zgubiti vanj… A sam v takih trenutkih raje berem dober strip. Ugotovil sem namreč, da svet prikazuje precej bolj kompleksno in resnično, pa čeprav »le« v črno-beli likovni govorici.
