Ena sama kandidatura za direktorja je v kulturi tako redek pojav, da je zgovorno dejstvo samo po sebi. Nič ne bi moglo bolj jasno pričati o tem, kako neprijeten okoliš je očitno slovenski film, kot dejstvo, da nihče ne želi postati njegov šerif. A ena sama kandidatura je pravzaprav velik formalni problem: svet SFC, ki bi moral o kandidatih burno razpravljati in vladi predlagati najboljšega kandidata, je v tej zadevi ostal brez dela. Tehnično gledano sicer razpis lahko ponovi, a to je malo verjetno, saj svet ne nazadnje sestavljajo predvsem Rutarjevi kolegi. Samo zato, ker je dosedanji direktor edini pripravljen opravljati to delo še naslednjih pet let, to še ne pomeni, da je tudi najboljši možni direktor. Razpisi z enim samim kandidatom bi tako morali vsebovati varovalo v obliki neveljavnosti, saj ena sama kandidatura že v izhodišču pomeni, da razmere in/ali odnosi na nekem področju niso zdravi.
Rutar je svojo izmuzljivost lepo pokazal z ravnanjem v zvezi z dolgom zavoda Emotionfilm, ki je v resnici producentski brat največjega prejemnika sredstev SFC – zavoda Vertigo. Emotionfilm je namreč Rutarja prosil, da bi od skoraj 300.000 evrov dolga plačal le polovico, pri tem pa uporabil argument skrbi za državo, ki bi v primeru stečaja lahko dobila še manj. A Rutar pri zadevni prošnji ministrstvu, da k taki rešitvi izda soglasje, ni upošteval predpisanega postopka, uradno pojasnjuje ministrstvo. Možno je seveda, da ministrstvo dolga predvsem ne želi odpisati, saj se zaveda, da bi direktorju s soglasjem morda dali kritje, da producentu neupravičeno prihrani skoraj 150.000 evrov. Na to lahko kaže dejstvo, da je z njim pogodbo o odpisu sklenil kar vnaprej in brez potrebnih soglasij.
Naj je bil Rutar zgolj površen ali pa je ravnal premišljeno, slovenski film si zasluži, da se karte premešajo povsem na novo. Morda so prav čisti računi, sveži obrazi in novi pogledi v vodstvu institucije ključ do tistega, česar si filmarji menda želijo najbolj – obilnejših proračunskih sredstev za film.
