Filmska zgodba se začne v letu 1912, ko so se sufražetke, po desetletju nepripravljenosti politikov za konstruktiven dialog, odpovedale mirnim protestom in se zatekle k bolj radikalnim oblikam državljanske nepokorščine. Osrednja junakinja filma je perica Maud Watts (Carey Mulligan), katere življenje se v ničemer ne razlikuje od življenja tisočih drugih delavk, ki delajo za borno plačilo in živijo v slabih razmerah. V službi je podvržena tiraniji poslovodje (njegov modus operandi se zdi kot najostudnejša mešanica spolnega nadlegovanja in mobinga), doma pa volji moža, ki je sicer prijazen, vendar samo toliko časa, dokler se lahko počuti kot gospodar hiše (oziroma majhnega, plesnivega stanovanja).
Čeprav se zdijo njene izkušnje povsem zadosten razlog za politično radikalizacijo, je Maud tako navajena in sprijaznjena s svojo vlogo v svetu, da jo k akciji spodbudi šele ponižanje mlajše sodelavke, ki mu je priča po naključju. Prav ta dogodek postane njena točka preloma, saj se Maud potem, ko najde svoj glas (med drugim je ena izmed žensk, ki članom parlamenta povedo, zakaj morajo tudi ženske imeti volilno pravico), ne pusti več utišati. Tudi takrat ne, ko postanejo zaporne kazni daljše in bolj mučne, ko izgubi službo in ko se mož brez njene vednosti odloči, da bo njunega sina dal v posvojitev. (»To mi dovoljuje zakon,« ji pove.) Tako kot tisoče drugih žensk se Maud ni zlomila in je vztrajala do konca: v Angliji so leta 1918 volilno pravico dobile ženske, starejše od 30 let, ki so plačevale najemnino ter imele diplomo. Leta 1925 je zakon priznal pravico matere do otroka, leta 1928 pa so ženske dosegle univerzalno volilno pravico, enako kot moški. Na tem mestu velja kot zanimivost omeniti dejstvo, da so volilno pravico ženske najprej dobile na Novi Zelandiji (1893) in v Avstraliji (1902), po prvi svetovni vojni pa tudi ženske v večini skandinavskih in srednjeevropskih držav ter v Sovjetski zvezi. Sledile so države južne Evrope, po drugi svetovni vojni so ženske lahko volile v Jugoslaviji, Franciji in Italiji. Najdlje pa so v Evropi čakale Švicarke, ki so lahko volile šele leta 1971.
Čeprav je Maud Watts izmišljena oseba, je njena zgodba osnovana na zgodovinskih dejstvih, scenaristka Abi Morgan pa je v zgodbo vključila tudi resnične osebe, med njimi Emmeline Pankhurst (Meryl Streep) in Emily Davison (Natalie Press). Ne glede na številne zgodovinske reference film seveda ni dokumentarec in kot tak ne more predstaviti vseh vidikov boja za ženske pravice. Poustvari pa vzdušje zgodovinskega trenutka, ko je moral patriarhalni sistem – vsaj v eni stvari – priznati moč in pravice žensk. Prav iz tega razloga film deluje brezčasno, saj pokaže, da enakopravnost med spoloma ni stvar evolucije družbenega oziroma političnega sistema, ampak se je treba za enakopravnost boriti, in to na vsakem koraku, v vsakem kontekstu in v vsakem času. Deluje kot opozorilo, da je feminizem danes prav tako nujen in potreben kot na začetku 20. stoletja, saj je treba že izbojevane pravice ves čas utrjevati in uresničevati, obenem pa naslavljati probleme neenakopravnosti, za katere še nismo našli rešitev.