O ideji, ki je spodbudila film, je režiserka povedala: »Poznam zgodbe o ravnateljih, ki so v svojih šolah za fante in dekleta zgradili ločena stopnišča. Tako tudi povsem banalne stvari, kot je hoja po stopnicah, postanejo prepojene z erotiko. Ta primer lepo ponazori absurdnost takšne konservativnosti: vse je seksualizirano. Iz tega zraste podoba družbe, ki ženske reducira na stroje za rojevanje otrok, ki niso dobri za nič drugega kot za hišna opravila.« In prav taka seksualizacija povsem banalnega dogodka je povod za tragične dogodke, ki jih predstavi film Mustang.
V središču zgodbe je pet najstniških sester, ki živijo v neimenovani turški vasi (»Od Istanbula smo oddaljeni 1000 kilometrov,« izvemo že na začetku filma). Sestre so ravnokar končale šolsko leto, veselijo se počitnic in uvodoma se zdi, kot da živijo povsem običajno življenje najstnikov, ki si včasih dovolijo prekrške, kot je rabutanje jabolk v sosedovem sadovnjaku. Vendar pa se idilična slika spremeni v trenutku, ko se oglasijo vaški varuhi morale, ki v njihovi nedolžni igri na plaži prepoznajo »umazano dejanje« (fantje so dekleta nosili na ramenih, kar je po njihovem mnenju pomenilo, da so se »dekleta zadovoljevale na ramenih fantov«). Babici, ki skrbi za sestre od smrti njihovih staršev, se zdi, do bodo klofute dovolj stroga kazen, vendar pa se stric, kot glava družine, odloči za dosti bolj drastične ukrepe. Hišo, kjer živijo, čez noč spremeni v zapor (dekletom vzame računalnike in telefone, na okna obesi rešetke, okoli hiše pa postavi visoko železno ograjo), iz katerega ne smejo brez spremstva odraslih. Starejše sestre doleti še obisk pri zdravniku, ki opravi pregled deviškosti, nato pa jim začnejo iskati primerne snubce.
Prvi ukrepi, ki jih uvede stric, se zdijo kot slaba šala, predvsem iz razloga, ker tudi sestre vsega skupaj ne jemljejo preveč resno. To si lahko dovolijo, ker sprva delujejo kot močna, povezana enota, ki ji nihče ne more do živega. Ko pa stric te vezi razbije, sestre postanejo vedno bolj same in nezaščitene, kar posledično pripelje do tragedij, ki jih na začetku filma ni mogoče slutiti.
Čeprav ima scenarij, ki ga je Deniz Gamze Ergüven napisala skupaj s francosko režiserko in scenaristko , kar nekaj pomanjkljivosti prvenca (povsem odveč je glas v offu, ki razlaga stvari med tem, ko se dogajajo na platnu, prav tako mestoma šepa kontinuiteta), je njegovo sporočilo nedvoumno. Patriarhalni sistem, ki gradi na strogem hierarhičnem odnosu, ne disciplinira samo telesa, ampak tudi duha žensk. Ni namreč samo stric tisti, ki uničuje življenje svojih nečakinj, ampak mu pri tem izdatno pomagajo babica in bližnje ter daljne ženske sorodnice. Slednje ne postavljajo pod vprašaj nazadnjaških družbenih norm, ampak jih internalizirajo in na tak način dovolijo, da moški del družbe krati njihove pravice in pravice žensk mlajših generacij. Prav iz tega razloga tudi relativno srečen zaključek, ki ga režiserka privošči mlajšima sestrama, ne izpade pretiran. Kaj bi namreč ostalo, če niti onidve ne bi mogli pobegniti zatohlemu svetu patriarhata?
