To je samo eden od načinov, kako se izraziš. Všeč so mi ljudje, ki radi počnejo stvari po svoje, ki prek oblek in načina obnašanja izražajo nekaj samosvojega in originalnega. Imidž ni nič drugega kot zunanja slika posameznika. Določeni ljudje svoji podobi posvečajo več pozornosti, zato so se razvile razne subkulture, ki pa so včasih samo skupine ljudi s podobno idejo lepega in kul. Subkulture so se sicer razvile predvsem na družbeni in sociološki podlagi, z željo, da združijo svoje interese, medtem ko se mi zdi, da je imidž veliko bolj psihološkega pomena. Je odsev posameznikove samopodobe, lahko zgolj telesne, mogoče pa tudi medosebne in moralne.
Vendar pa imidž sam po sebi še ne pove veliko o človeku. Z zunanjo podobo lahko ljudi prepričaš, da v tebi vidijo nekaj, kar v resnici nisi, zato naših mnenj o ljudeh ne bi smeli ustvarjati na podlagi videza. Mislim, da smo ljudje navajeni, da veliko prej opazimo drugačnost kot vsakdanjost, kako to drugačnost sprejmemo, pa je stvar naše vzgoje in vrednot, ki smo jih sprejeli.
Zanimivo se mi zdi, da trendi ne morejo vedno diktirati imidža. Za dober in originalen videz ne potrebuješ najnovejših kosov oblačil s pariškega tedna mode, vendar le edinstvenost in drugačen pogled na svet. Opazila pa sem, da se trendi vse bolj navezujejo na razne subkulture, ki so bile zelo aktivne v preteklosti. Na modnih revijah največjih svetovnih znamk lahko opazimo pridih punka in hipijevske scene iz šestdesetih let. Mogoče pa se modni oblikovalci tako le trudijo obuditi in ohraniti razne subkulture, čeprav njihovo bistvo ni v načinu oblačenja, temveč v izražanju uporništva in povezanosti s skupino.
