Subkulture so pomemben del družbe in jo včasih hkrati tudi spreminjajo. Na Gimnaziji Škofja Loka trenutno najbolj izstopa skupina deklet iz prvega letnika klasične gimnazije, ki si barva lase v žive barve. »K vragu z diskriminacijo,« pravijo, da je njihov moto, in težijo k individualni svobodi.
Dekleta, ki menijo, da prave subkulture danes niti ne obstajajo več, zase pravijo, da bi jih lahko šteli kvečjemu med pripadnike postpunk generacije. Najprej so se poistovetile s tako imenovano emo fazo, poleti 2015 pa so po lastnem prepričanju postale bolj alternativne. »Nekateri ljudje se nas zaradi te drugačnosti tudi bojijo,« pravijo dekleta in opažajo, da jih z mešanimi občutki včasih sprejemajo tako odrasli kot tudi otroci.
Druži jih predvsem glasba, saj iz njihovih slušalk najpogosteje donijo Niet, Misfits, Joy Division, Pearl Jam, The Smiths in David Bowie. Prisotno je tudi sočutje do živali. »Da, sprva sem bila veganka, a to ne zaradi vpliva kakšne subkulture, temveč zaradi močnih čustev glede proizvodnje hrane živalskega izvora. Nato pa sem se zaljubila v sir in raje postala vegetarijanka,« nam je povedala ena od »klasikov« iz prvega razreda.
Ne boj za oblast, temveč njena destrukcija
Glasba je pogosta spremljevalka posameznih subkultur. Izjemno močna je bila vloga punka, ki je močno posegal tudi v diskurz politike. Po besedah filozofa in publicista Petra Mlakarja se tako imenovana slovenska pomlad ni začela v 80. letih, ampak že leta 1977 s prvim nastopom Pankrtov na gimnaziji Moste. »O subkulturi se začne govoriti z nastopom punka, in sicer zato, ker je bil punk pod, ker je spodkopaval tradicionalno kulturo. Bil je subverzija nasproti obstoječi družbi,« pravi nekdanji škofjeloški gimnazijec.
V političnem kontekstu pri punku ne gre za boj za oblast, temveč gre za destrukcijo politične oblasti, meni Mlakar. Mrtvaškost, nesmiselnost, praznina in dolgočasje so bili po njegovem mnenju tedaj glavni dejavniki za eksplozijo punka. In punku je uspelo to monotonost razbiti. »Pri punku je šlo za neko vrednoto, četudi je bila to antivrednota, četudi je šlo za prevrednotenje ali negacijo vrednot. Postaviti je bilo treba vodilo ali cilj, čeprav ne veš natančno, kaj to je. In prav to je dajalo smisel in ustvarjalo ugodje. Tega danes ni več,« se spominja Mlakar.
Posameznik je tedaj želel pripadati subkulturi zaradi svoje želje po več svobode, po kreativnosti in izstopanju iz množice. Čeprav je šlo pri punku za boj proti vsem političnim sistemom, je v njem vladala demokracija, ki je dopuščala sistemske ureditve od anarhizma do totalitarizma. Ampak pod pogojem, da vsi živijo v neki simbiozi. »Vzroki so bili tudi politični, torej negacija obstoječega sistema oziroma njegova rekonstrukcija in kreacija nečesa novega, predvsem pa dati prosto pot tistim rečem, ki te zadovoljujejo in ustvarjajo užitke. Skratka prosto pot izgradnji tistega sistema, ki je ustvarjal ekonomske in socialne pogoje za totalen razvrat, ki ga ni konca. Niti v smrti ne,« je poetičen Mlakar.
Laibach se je imel za visoko umetnost
Izjemno velik pečat je v slovenskem in svetovnem prostoru tako glasbeno kot tudi družbeno pustila avantgardna skupina Laibach in z njo povezano gibanje, del katerega je bil tudi Mlakar: »Laibach je izhajal iz punka oziroma nastal na njegovi podlagi. Laibach je bil njegova negacija v elementu punkovskega uporništva in anarhoidne estetike ali slabše artikuliranih poetik. Laibach je bil torej punk, hkrati pa že ne več. Laibach se je imel za visoko umetnost, kar je prvotni punk zanikal. Laibach je bil ta, ki je vzel totalitarizem bolj zares, kot je dejansko bil.«
Kot ocenjuje Mlakar, sta imela punk in Laibach nekatere skupne lastnosti, čeprav ne moremo niti mimo njunih izstopajočih razlik: »Pri punku lahko ostanejo večni njegova pobalinskost, skrajna politična nekorektnost, nemoralnost, jeza, razkroj človeka in obup nad svetom in veselje nad njegovim propadom, nič ali muka eksistence, njena patološkost, negativnost. Pri Laibachu pa ne bo umrla vera v večnost in 'vseobsegajočost' ter 'vseprežemajočost'.
