Obolevnost za rakom prostate narašča in zadnja leta pri nas na novo zboli že več kot 1500 moških na leto. To je posledica boljše diagnostike, predvsem uporabe testa PSA, dejstva, da je tudi drugih rakavih bolezni vse več, predvsem pa staranja prebivalstva, saj je prav starost eden najpomembnejših dejavnikov tveganja te bolezni.
Rak prostate v zgodnjih fazah razvoja ne opozarja s posebnimi znaki ali bolečino in bolniki pridejo na pregled v urološko ambulanto večinoma zaradi drugih težav, denimo povečane prostate. Če takih pridruženih bolezni bolnik nima, bo popolnoma brez znakov težav. Rak začne delati težave šele v napredovani stopnji, ko je že razsejan na druge organe; najznačilnejše so bolečine v kosteh.
Digitorektalni pregled
Prvi pregled prostate je otip s prstom skozi zadnje črevo: »To je edini način, da dosežeš in otipaš prostato. Pregled je do neke mere neprijeten, a to ne bi smel biti razlog, da se moški ne bi dali pregledati,« razloži urolog asist. mag. Dejan Bratuš iz UKC Maribor. Nato v krvi bolnika določijo prostatični specifični antigen (PSA), ki pove, če je povišan, da se s prostato nekaj dogaja, morda gre tudi za raka. Diagnozo nato potrdijo z biopsijo prostate, ko z ultrazvočno sondo skozi črevo ciljano vzamejo vzorce tkiva prostate. Če je izvid pozitiven, postavijo diagnozo rak, če je negativen, to rakave bolezni ne izključi, saj lahko ob nižjih fazah bolezni, ko rakavega tkiva v prostati še ni veliko, rakav predel zgrešijo. Velja pa, da četudi gre za raka, je bolezen v tako nizki stopnji razvoja, da ga lahko štejejo med klinično nepomembne oblike raka prostate. Bolnika nato natančno spremljajo.
»Edina invazivna diagnostična metoda je biopsija prostate. Vendar z njo dokazano ne spodbudimo hitrejše rasti raka, tudi če pičimo v rakavo tkivo,« je Bratuš pomiril strahove nekaterih moških.
Obsevanje ali operacija?
V 70 odstotkih primerov je rak odkrit, ko je še lokalno omejen, v 20 odstotkih primerov je lokalno napredovan, v petih odstotkih primerov pa je ob postavitvi diagnoze že zaseval na druge organe. Lokalno omejenega raka lahko operativno odstranijo ali zdravijo z obsevanjem, pri napredovanem raku pa bolnike zdravijo operativno, z obsevanjem in zdravili.
Bolnik se lahko sam odloči, ali se želi zdraviti z operacijo ali obsevanjem. V zadnjih letih so urologi in onkologi z Onkološkega inštituta Ljubljana (OI) – ti namreč edini v Sloveniji izvajajo onkološko zdravljenje raka prostate – razvili zelo dobro sodelovanje in bolnika povabijo na konzilij, kjer mu onkolog in urolog razložita možne načine zdravljenja in neželene učinke, ki lahko spremljajo zdravljenje. Velja pa, da sta operativna odstranitev prostate ali radikalno obsevanje prostate enakovredna načina zdravljenja.
Rak se rad ponovi
Kljub uspešnemu prvemu zdravljenju se rak prostate pri četrtini bolnikov ponovi. Najpogosteje zaseva v kosti, lahko tudi v trebušne bezgavke, jetra, pljuča in možgane. Takrat poleg urologov skrb za bolnika prevzamejo tudi onkologi.
Rak prostate je večinoma hormonsko spodbujena bolezen. Zato jo zdravijo tako, da znižajo raven moškega spolnega hormona testosterona, in sicer z odstranitvijo mod ali z zdravili. Po drugi strani lahko z zdravili delujejo na rakave celice, tako da zablokirajo testosteronske receptorje in s tem preprečijo njihovo razmnoževanje. Bolnike, ki se ne odzivajo na to zdravljenje, in bolnike z napredovano boleznijo zdravijo s citostatiki in modernimi hormonskimi zdravili. Že dve leti uporabljajo zdravilo, ki deluje na zasevke v kosteh; s tem zdravilom lahko za določen čas tudi zazdravijo bolezen. Ob novem zagonu bolezni zamenjajo zdravila.
»Tudi razsejan rak prostate je danes dobro obvladljiva bolezen in lahko bolnik kakovostno živi še vrsto let,« je vlila zaupanje doc. dr. Simona Borštnar z OI.
Zelo pomembno je tudi paliativno zdravljenje in zdravljenje bolečine, saj lahko napredovani rak prostate in zasevki v kosteh zelo bolijo.
Bolniki vse dlje čakajo na operacijo
Raka na prostati operirajo v skoraj vseh bolnišnicah z urološkimi ambulantami, čakalne dobe za operacijo pa se daljšajo. Bratuš pravi, da to ni posebno problematično, saj je rak prostate zelo počasi potekajoča bolezen in se z zdravljenjem ne mudi zelo. »Z operacijo je treba počakati šest do osem tednov po biopsiji. Čakalna doba dva do tri mesece ni vprašljiva, na žalost pa morajo ponekod bolniki čakati tudi štiri do pet mesecev. Strokovno gledano se v nekaj mesecih ne spremeni nič, je pa čakanje psihično zelo naporno za bolnika,« je povedal mariborski urolog.
V svetu izvajajo tudi nekaj eksperimentalnih zdravljenj raka prostate, ki pa po Bratuševih besedah še niso pokazala posebne učinkovitosti. Dobra novica pa je, da lahko v prihodnje tudi pri raku prostate pričakujemo učinkovitost imunoterapije, razvijajočega se novega načina zdravljenja, ki že ima vlogo pri zdravljenju malignega melanoma in raka pljuč, je prepričana Simona Borštnar.
Kaj lahko naredimo sami
Za rakom prostate pogosteje zbolijo moški, katerih brat ali oče sta tudi zbolela za to boleznijo. Najpomembnejši dejavnik tveganja pa je starost – starejši ko je moški, večje je tveganje za raka prostate. »Če bi moški dovolj dolgo živeli, bi vsi umrli z rakom prostate, ne zaradi raka prostate,« je pogostost in precej dobro obvladljivost te bolezni pokomentirala Borštnarjeva.
Študije so pokazale, da k razvoju raka prostate prispeva uživanje veliko rdečega mesa in malo zelenjave, »čeprav na znanstveni ravni ni potrjeno, katera snov v hrani je tista, ki bi spodbudila nastanek raka prostate,« je povedal Bratuš. Zato tudi za moške veljajo splošna preventivna priporočila: redna fizična dejavnost, vzdrževanje primerne telesne teže in mediteranska prehrana z veliko paradižnika in kozarčkom rdečega vina ob kosilu.
Članek o določanju PSA bo v rubriki Zdravje objavljen prihodnji teden.
