»Pri klasični operaciji raka prostate je predvidena precejšnja izguba krvi, od 300 do 600 mililitrov, kar pomembno vpliva na bolnikovo splošno počutje in okrevanje,« pojasni urolog Borut Gubina s Kliničnega oddelka Kirurške klinike UKC Ljubljana. Pri robotski operaciji je izguba krvi manjša, ker ima operater z natančnejšo tehniko boljši pregled nad operativnim poljem. Zaradi tega so njegovi gibi manjši in manjše so tudi poškodbe tkiv, našteva Gubina in doda, da je robotska roka, ki jo vodi robotska naprava, sicer precej velika, vendar pa njen delovni del meri le okoli tri milimetre. »To operaterju omogoča, da lahko ohrani tudi živce za erekcijo, ki potekajo v prostati,« je jasen Gubina in povzame, da je robotska operacija z onkološkega vidika v celoti primerljiva s klasično, rehabilitacija pa manj boleča, lažja, veliko hitrejša, omogoča boljšo ohranitev erekcije in v večini primerov tudi kontinenco, kar pomeni, da lahko bolniki normalno urinirajo in zadržujejo urin.
Zato svetovni trend urologije kaže, da je prihodnost v robotsko asistirani kirurgiji. Ne nazadnje to potrjujejo tudi izkušnje celjske bolnišnice, kjer za zdaj edini pri nas operirajo rak prostate z robotsko roko in so pri tem enako uspešni kot v razviti Evropi, ugotavlja Gubina in dodaja, da lahko bolniki tudi celjsko bolnišnico večinoma zapustijo že dva dni po operaciji. »Res je, tudi sam sem v bolnišnici v Celju ležal po operaciji raka prostate le dva dni, se po šestih dneh vrnil na odvzem katetra, naslednji dan pa sem že šel v službo,« brez zadrege pojasni mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije. Njegov znanec, ki so ga operirali klasično, je šel v službo šele po dveh mesecih, pristavi in pojasni, da so mu pri robotskem posegu naredili le pet majhnih luknjic v predelu popka (za rezanje, črpanje, snemanje, osvetlitev in drenažo), znanec pa je imel več kot 30 centimetrov dolg operativni rez.
Premalo urologov
»Naši bolniki, večinoma v najustvarjalnejšem obdobju med 45. in 60. letom, si zaslužijo še eno robotsko napravo in najboljšo možno terapijo z najmanj stranskimi učinki,« je jasen Gubina. Jure Bizjak, prav tako s kliničnega oddelka Kirurške klinike, pa dodaja, da je robotska roka primerna tudi za druge urološke, ginekološke in druge operacije. Zato bo pridobitev, ki si jo v UKC Ljubljana obetajo in je v načrtu za prihodnje leto, zares pomembna pridobitev. »Še zlasti, ker v Sloveniji primanjkuje urologov in sodimo po številu urologov na prebivalca na predzadnje mesto v Uniji. Imamo namreč le okoli 50 urologov specialistov, da bi ulovili povprečje Unije, pa bi jih potrebovali vsaj še sto,« opozarja Bizjak. Neznosno dolge so tudi čakalne dobe, pa opozarja Hočevar.
»Želimo si prirast pet urologov na leto, odcepitev od kirurških strok, kar daje samostojno možnost razvoja urologije in ureditev statusa ambulantnih urologov,« pojasni Bizjak in doda, da ima v Sloveniji na letni ravni raka na prostati 8500 ljudi. Na novo jih zboli 1300 na leto, umre pa 360 bolnikov na leto. Veliko preveč, se strinjajo vsi sogovorniki. »Še zlasti, ker so znani načini in poti za odkrivanja tega obolenja v začetni fazi oziroma v fazah, ko ga je mogoče zdraviti,« poudarja Hočevar in nadaljuje, da je zato moške treba ozavestiti, da je treba k zdravniku, še preden boli. Takrat je namreč lahko prepozno, še zlasti če so bolečine povezane že z razširitvijo raka na kosti. Zato moške opozarja, da ukrepajo pravočasno, in doda, da so zgodbe, ki jih spremljajo v društvu, včasih zelo krute, saj je umiranje zaradi raka prostate kljub obilici zdravil zelo boleče.
Tisoč bolnikov na specialista
Med pogostimi urološkimi raki so še rak na sečnem mehurju, rak na ledvici in rak na testisu. Zaradi raka na mehurju v Sloveniji umre 180 ljudi na leto in zaradi raka ledvice 150 ljudi na leto. Zaradi raka testisov zboli 150 moških na leto, ob dobrem zdravljenju umre šest bolnikov na leto.
»V UKC Ljubljana odpremo 14.000 novih ambulantnih kartonov na leto, to je od 700 do 1000 bolnikov na specialista,« poudari Bizjak in doda, da je največ diagnoz povezanih z rakom, potem so tu še kamni, težavno uriniranje, motnje erekcije in inkontinenca. Večina karcinomov prostate je omejenih na prostato, nekako dobrih 70 odstotkov, dobrih 20 odstotkov je lokalno napredovalih, pet odstotkov pa ob odkritju metastatskih. Zdravljenje je odvisno od stadija oziroma razširjenosti raka, od histološke oblike raka pri biopsiji ter od starosti in splošnega stanja bolnika. Več kot polovico bolnikov operirajo, dobrih deset odstotkov obsevajo (metodi se lahko dopolnjujeta), 35 odstotkov bolnikov pa prejme zdravljenje z zdravili, pojasni Gubina in razloži, da pri tem odlično sodelujejo z onkologi.
