Ministrstvo za okolje in prostor je zgolj na osnutek zakona o urejanju prostora doslej prejelo 600 strani pripomb, nič manj pa jih nista bila deležna niti predlog gradbenega zakona in zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih. V javni razpravi ostajajo neodgovorjena še številna druga vprašanja. Eno izmed njih je temeljna naloga občin, ki po besedah predstavnika vseh treh občinskih združenj Izidorja Jerale ni pripravljanje prostorskih aktov, temveč zagotavljanje urejenih gradbenih parcel za investitorje.
Kljub temu občine ne odmerjajo dovolj parcel za gradnjo in jih ne opremljajo z ulicami, kanalizacijskimi in vodovodnimi napeljavami, avtobusnimi postajami... Zaradi enega ali dveh posameznikov, ki bi si želela postaviti hišo, pač težko odštejejo nekaj sto tisočakov za vzpostavitev vse potrebne infrastrukture, ki je poleg tega drugi lastniki zemljišč na tistem območju nočejo plačati, saj (še) nimajo namena graditi. V plačilo komunalnega prispevka jih razen ob izdajanju gradbenega dovoljenja ne more prisiliti nihče.
Konec hranjenja parcel za vnuke
»Mi lahko rišemo stavbne bloke in sprejemamo izvedbene prostorske akte, lahko celo zagotovimo denar za komunalno opremljanje parcel, vendar ne moremo lastnikov prisiliti, da svoje parcele oblikujejo po zazidalnih načrtih ali da jih ne hranijo za svoje vnučke ali vnučke vnučkov,« je poudaril Jerala. Zato občinska združenja ministrstvu predlagajo, naj plačilo komunalnega prispevka po novem postane obveznost lastnika zemljišča in ne zgolj investitorja pred gradnjo.
Na tak način se bodo občine lažje odločale za komunalno opremljanje območij, investitorji pa bodo hitreje prihajali do primernih zemljišč za gradnjo. Teh je namreč zdaj – tudi zaradi njihove pomanjkljive komunalne opremljenosti – dovolj zgolj na papirju.
Pri posegih v prostor investitorji ne bi smeli imeti možnosti uveljavljanja individualnih odstopanj od prostorskih aktov. »To pomeni zanikanje potrebnosti prostorskega načrtovanja, spoštovanja načel urejanja prostora ter vključevanja skrbnikov javne koristi in javnosti v proces urejanja prostora. Rešitev je neprimerna tako z vidika strokovnosti kot z vidika pravnih izhodišč,« je ocenila Maja Jeglič s kulturnega ministrstva. Dodala je, da podobno neželeno odstopanje in dovoljevanje izjem omogoča tudi osnutek gradbenega zakona, ki pravzaprav predstavlja zakon izjem, saj skuša za vsakogar najti možnost pridobitve potrebnih dovoljenj.
Ne spet pozabiti evidenc
To velja tudi za legalizacijo črnih gradenj, ki pa je tako za Jegličevo kot za Jeralo sprejemljiva le, če bo država ob njeni uveljavitvi poskrbela za dejansko vzpostavitev in vzdrževanje reda v prostoru.
Eden od vzrokov za razširjenost črnih gradenj v Sloveniji je po mnenju stroke samograditeljstvo in tudi zato so inženirji, (krajinski) arhitekti, prostorski načrtovalci in geografi pozvali k njegovi popolni ukinitvi.
Skoraj polovico (45 odstotkov) hiš v Sloveniji zgradimo v lastni režiji, kar pa Janko Rozman iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije imenuje gradnja »na fuš«. Kajti le malokdo hišo v resnici v celoti zgradi sam, večina opravi kakšno manjše delo, medtem ko druga dela izvedejo podjetniki pogodbeno ali na črno. »Prednosti gradnje v lastni režiji so malenkost nižji stroški in dober občutek, ko nekaj narediš sam. Slabosti pa je cel kup: slabša kakovost gradnje, ni dokazila o zanesljivosti objekta, ni nadzora nad vgrajevanjem gradbenih proizvodov, gradnja ni dokumentirana...« našteva Rozman.
Kljub številnim pripombam in pozivom k podaljšanju časa za pripravo nove zakonodaje namerava ministrstvo čistopis pripraviti do junija, ko naj bi trojico novih zakonov potrdila vlada, za njo pa najkasneje do konca leta še državni zbor.
