Za gradnjo šestih javnih »tovarn« za obdelavo odpadkov pred odlaganjem je Slovenija v preteklih letih namenila skupno okoli 280 milijonov evrov, od tega 130 milijonov evrov slovenskega davkoplačevalskega denarja in še 150 milijonov evrov evropskih sredstev. Zdaj se lahko zgodi, da bo treba zaradi neizkoriščenih zmogljivosti teh tovarn denar EU vračati, slovenska gospodinjstva pa bodo doletele še prezasoljene cene komunalnih storitev. Med 111 slovenskimi občinami, ki niso vlagale v gradnjo regijskih centrov za ravnanje z odpadki, namreč številne omahujejo, ali ne bi tudi po zagonu vseh šestih javnih obratov svojih odpadkov v obdelavo predajale kar zasebnikom. To lahko v obliki nižjih cen komunalnih storitev koristi njihovim občanom, a dvigne položnice ostalih prebivalcev države, ki bodo nase prevzeli tudi stroške amortizacije preslabo izkoriščenih regijskih centrih.
Javni centri pokrijejo vse potrebe
Po podatkih ministrstva za okolje in prostor se je za oddajanje odpadkov povsem javnim regijskim centrom do decembra odločilo 110 občin, če prištejemo še tiste, ki so izrazile vsaj namero o tem, pa jih je skupno 148 in pokrijejo nekaj manj kot 1,6 milijona prebivalcev države. V najmanj 60 občinah s skoraj pol milijona prebivalci medtem še ne vedo, komu bodo oddajali odpadke. To v nevarnost spravlja predvsem regijska centra v zasavskem Hrastniku in Slovenski Bistrici, ki imata prostih še polovico zmogljivosti. Zaradi velikosti je tveganje občutno tudi za ljubljanski regijski center, ki lahko sprejme slabo polovico od dobrih 300.000 ton mešanih komunalnih odpadkov, kolikor so jih v letu 2014 pridelala slovenska gospodinjstva. Prav temu »pridelku« komunalnih odpadkov naj bi sicer ustrezale zmogljivosti vseh šestih centrov skupaj.
Ob njih ima za zdaj potrebno dovoljenje za celovito obdelavo odpadkov pred odlaganjem zgolj eno zasebno podjetje. Dolenjski Kostak sme letno obdelati 45.000 ton gospodinjskih odpadkov, za sodelovanje z njim pa so se že odločile štiri občine. Toda za enako dovoljenje je že zaprosilo tudi Gorenjevo podjetje Ekogor, dokumentacijo za vložitev zahteve na Agencijo RS za okolje (Arso) pa pripravlja vsaj še podjetje Saubermacher.
To pa še ni vse. Donosen posel z odpadki želijo obdržati tudi podjetja, ki potrebnih obratov za predpisano obdelavo pred odlaganjem sploh nimajo. Doslej so dobičke kovala na račun enostavnega ročnega prebiranja odpadkov in izločanja še uporabnih surovin, a ta prehodna ureditev do gradnje regijskih centrov se je z lanskim letom iztekla. Zdaj želijo ta podjetja svoj posel reševati z izvozom odpadkov na sežig v tujino.
Cincavo ministrstvo brez jasnega odgovora
Okoljsko ministrstvo ni dalo povsem jasnega odgovora, ali bodo to lahko počela, je pa namignilo, da najbrž ne. Evropa namreč od držav članic na področju ravnanja z odpadki zahteva samozadostnost, kar pomeni, da je treba najprej izkoristiti slovenske zmogljivosti, šele nato naj bi rešitve iskali v tujini. Slovenija ima zgolj eno manjšo sežigalnico v Celju, ki zadostuje za termično obdelavo odpadkov savinjskih občin, toda v regijskih centrih in na odlagališčih bo zadosti prostora tako za celovito obdelavo kot za odlaganje preostanka obdelanih odpadkov vseh slovenskih gospodinjstev, so opozorili na ministrstvu. Hkrati so vendarle dodali, da izdajanja dovoljenj za izvoz odpadkov v tujino ni mogoče izključiti, saj Arso o vsakem dovoljenju presoja posebej.
V Kostaku, ki je kot eden redkih zasebnikov vložil v gradnjo primernega centra za obdelavo odpadkov, namigovanja o nelojalni konkurenci podjetij, ki se takšne naložbe niso lotila, diplomatsko zavračajo. Kot pravijo, obdelave mešanih komunalnih odpadkov brez ustreznih dovoljenj in z nedovoljenimi postopki ne morejo šteti za nelojalno konkurenco že zato, ker ne verjamejo, da bi katero od podjetij kaj takega sploh počelo.
Naj se zmenijo občine
Vse bo torej odvisno od odločitve ministrstva oziroma Arsa, kako na široko bosta odprla vrata izvozu odpadkov na sežig v tujino. Namestnik predsednika računskega sodišča Samo Jereb je že opozoril, da to ni sprejemljivo zaradi okoljskih ciljev, po katerih morajo evropske države iz odpadkov izločiti čim več surovin, ki jih lahko industrija ponovno uporabi. Hkrati je država v gradnjo regijskih centrov zmetala ogromno slovenskega in evropskega davkoplačevalskega denarja. »Centri imajo določene zmogljivosti, in če te ne bodo zapolnjene, bomo evropski denar vračali, saj smo ga porabili za nekaj, česar ne bomo potrebovali,« svari Jereb.
A tudi to okoljskega ministrstva očitno ne skrbi toliko, da bi odločneje poseglo v preusmeritev komunalnih odpadkov od zasebnikov v javne obrate. Kot je razbrati iz njihovega odgovora, bodo občine zgolj obvestili, da je oddajanje odpadkov zasebnikom samo ena od možnosti, ki so jim na voljo.
