Zaradi večjega števila antikvariatov je Dušan Cunjak pravi mogotec med antikvarji, toda večino dela pravzaprav opravi sam. Pogosto zato pozno v noč gorijo luči v njegovih ljubljanskih antikvarnih trgovinicah. In zato tudi dobro razume male podjetnike. Z mešanico žalosti in jeze pokaže na lokala nasproti njegovega srbskega kluba na Trubarjevi ulici, ki sta dan ugledala prazna.
»V stari Ljubljani in na Trubarjevi se je v dveh tednih zaprlo devet lokalov. Davčne blagajne so pika na i. Mali podjetniki ne zdržijo,« pove Cunjak, ki ima veliko izkušenj z upadom prometa in zapiranjem svojih knjižnih starinarnic. A tudi z odpiranjem, saj mu neuspehi ne pridejo do živega. »Treba je biti vztrajen,« poudarja in našteva, kako bo poleg desetih antikvariatov v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Tržiču, Ptuju in Vrhniki kmalu ponovno prisoten še v Celju, Kopru, Mariboru in Novem mestu. Poleg tega bo poskusil še v Murski Soboti in Ajdovščini. Takšni so vsaj njegovi načrti, uresničitev, pravi, bo odvisna od najemnin oziroma pogajanj z župani.
Od odkupovanja in prodaje starih knjig danes ni velikega zaslužka. Kjer mora za prostor plačevati višjo najemnino, dela praktično zastonj. A nekako kot del svojega poslanstva razume tudi oživljanje starih mestnih jeder. Ta so prava kulisa za njegovo dejavnost, za katero pravi, da nikakor ni profitna. Skupaj s kiparjema Mirsadom Begićem in Jakovom Brdarjem so domislili še neposrednejši način, kako prebuditi del stare Ljubljane. »Od začetka Gornjega trga čez Stari trg in po Gallusovem nabrežju mimo glasbene akademije nazaj na Gornji trg. To bo naša bohemska četrt,« veselo napoveduje projekt pisane trojice – Srba, Bosanca in Hrvata. Sam bo prispeval knjige, kiparja kipe, iščejo še kakšnega boema za koncerte in dogodke.
A ker pri njem brez kritike oblasti ne gre, naj bi tudi zahtevali od župana, naj zaračuna penale vsem lastnikom praznih prostorov na tem območju.
Prisega na ulično prodajo
Zaradi svojega trmastega značaja (in morda tudi srbskih korenin) se je Cunjak, ki je 80. leta kot 21-letnik iz Prijedora odrinil v Slovenijo, v preteklosti že večkrat spustil v boj z uradniškimi mlini na veter. Leta 1992 je v zahtevi po državni podpori celo gladovno stavkal pri kulturnem ministrstvu, občinskim inšpektorjem pa je bil vrsto let trn v peti, ko je vztrajno zasedal Čevljarski most in na stojnici neobdavčeno prodajal knjige. »Ulična prodaja je zakon, v zaprtem prostoru nihče nič ne kupi!« še danes prisega na ulico. »Ko sem prodajal na ulici, sem spoznal najlepše ženske v Sloveniji. Hitele so mimo iz službe, jaz pa sem jih prijazno ogovoril, jim malo popihal na dušo, zraven pa priporočal knjige. Bilo je zelo domače. Vse svoje nepremičnine sem zaslužil na ulici.«
Tudi danes največ zasluži pri ženskah, odkrito pove. »Moje stranke so starši, ki pokupijo obvezno branje v šolah, še več pa je ločenih žensk po 50. letu, ki imajo nenadoma ogromno časa.« Od mladih na drugi strani po njegovem mnenju živijo samo ponudniki mobilnih storitev. »Nič ne berejo, samo gledajo v te svoje tablice. Imajo 25 let in so na ravni petnajstletnikov. Zakaj jim država ne omogoči poceni klasikov, slovenskih esejev?« je ogorčen.
Sam je pri dvajsetih letih denimo veliko pesnil. »Za mlade punce,« se nasmeje sogovornik, ki je sicer po izobrazbi elektrotehnik. Za pesniško zbirko Pesniti in biti je bil tudi nagrajen, zgodilo pa se mu je celo že, da je svoje delo dobil nazaj med odkupljenimi knjigami.
Samo v spalnici ne
Kadar antikvar, ki ima antikvariat na Gallusovem nabrežju že 15 let, dobi kaj vrednejšega, zelo preprosto razširi glas po majhnem zbirateljskem krogu, ki ga sestavljajo večinoma starejši ljudje. In ko ti umrejo, gredo antikvitete spet v obtok.
»Na žalost dediči le malo cenijo zbirke svojih sorodnikov. Navadno niti pogledajo ne, kaj imajo, ampak samo vprašajo, koliko dam za celo sobo knjig.« Praznil je že nešteto hiš. Celo hišo Jožeta Pučnika. Znan je po tem, da vzame vse. In ničesar ne more vreči stran. Samo v njegovem skladišču je tako danes okoli milijon knjig, izjemno bogata pa je tudi njegova domača zbirka. Kot se za velikega knjigoljuba spodobi, ima v stanovanju knjige povsod, le v spalnici ne. Pa še to samo zaradi bakterij.
