Po dvorišču ljubljanskega zavetišča za zapuščene živali na obrobju Ljubljanskega barja je odmeval pasji lajež, med nogami se je smukal lisast maček, medtem ko se je drugi s skoraj povsem belim kožuščkom nastavljal sončnim žarkom na strehi avtomobila in se lenobno pretegoval. »To so prostoživeče mačke, ki jih je v naši okolici kar nekaj. Večina med njimi ni vajena ljudi, a nekatere se pustijo tudi pobožati,« pojasnjuje vodja zavetišča Marko Oman. Veterinar je vodenje zavetišča na Gmajnicah, ki deluje pod okriljem ljubljanskega živalskega vrta, prevzel pred skoraj osmimi leti, njegova ljubezen in skrb za živali pa trajata že veliko dlje. »Odraščal sem na kmetiji, tako da sem bil z živalmi v stiku, še preden sem dobro shodil,« se spominja sogovornik, ki pa ga je v odločitev, da za poklicno pot izbere veterino, dokončno prepričal veterinar, ki je prišel oskrbeti živali na babičini kmetiji. »Videl sem, da lahko kot veterinar skrbim za živali in jim pomagam, ter spoznal, da je to tisto, kar želim početi.«
Najboljše zavetišče je prazno
In ekipa ljubljanskega zavetišča je pod njegovo taktirko pomagala že številnim zapuščenim štirinožcem. Samo pred dvema letoma so lastnikom uspešno vrnili 48 izgubljenih mačk, 474 jih je z njihovo pomočjo dobilo novi topel dom, medtem ko so prijaznega in ustreznega lastnika uspeli zagotoviti 74 zapuščenim psom.
Kljub visokim številkam se veterinar spominja skorajda vsake živalske zgodbe s srečnim koncem, ki so jo spisali v zavetišču. Z nasmeškom na obrazu pripoveduje o nekdanjih varovancih: o mešančku z argentinsko dogo Šonu, ki je bil sprva plašen in agresiven do tujcev, o lovskem psu Baronu, čigar lovski nagon so na začetku oskrbniki v zavetišču le s težavo obvladali, pa o boječem velikanu Bossu, mešancu z bernardincem, ki je kljub slabi izkušnji uspel ponovno vzpostaviti zaupanje do ljudi. »To so bili sprva problematični psi, ki so potrebovali še posebej veliko pozornosti,« pojasnjuje Oman. Ob tem priznava, da se med oskrbniki in psi pogosto stkejo tesne vezi. »A če ob slovesu, ko kuža odhaja v nov dom, potočimo kakšno solzo, so to izključno solze sreče. Tako za nas kot za psa je to, da odhaja iz zavetišča k novemu lastniku, največja nagrada.«
Če je bilo med psi, ki so v zavetišču čakali na boljše življenje, včasih več mladičev, je teh zdaj manj. »Nov dom iščejo predvsem starejši samci, za katere ljudje niso ustrezno skrbeli in imajo zato vedenjske ali zdravstvene težave, večji pa je tudi delež bojnih pasem,« pojasnjuje Oman. Zato si želi, bi ljudje hišne ljubljenčke izbirali bolj premišljeno in ne le po videzu živali. »Pes ne bi smel biti statusni simbol,« je kritičen vodja zavetišča, ki upa, da bodo prostori ljubljanskega zatočišča za zapuščene živali nekoč prazni. »Idealno zavetišče je namreč le prazno zavetišče,« je jasen.
Vodenje zavetišča je delo z ljudmi
»Kdor se odloči za veterinarski poklic, je seveda tudi ljubitelj živali,« pritrdi sogovornik, a ob tem opozarja, da tovrsten poklic s seboj ne prinese zgolj lepih trenutkov, temveč tudi tiste težje. »V primeru evtanazije moraš žival postaviti pred svoj ego in preprečiti njeno trpljenje, čeprav ti je ob tem težko.« Spomni se vsake evtanazije, ki jo je moral v preteklosti izvesti. »Vsi smo krvavi pod kožo. Z leti takšne odločitve morda res preneseš nekoliko lažje, a nikoli ne postaneš brezbrižen,« še poudari Oman.
Čeprav je vodja zavetišča za zapuščene živali, pa dobršen del njegovih obveznosti predstavlja tudi delo z ljudmi. »Ko sem prevzel vodstvene naloge v zavetišču, sem vedel, da mojega vsakdana ne bo polnilo le delo z živalmi, a sem seveda upal, da bo veterinarsko delo predstavljalo vsaj polovico mojih obveznosti. Žal ni tako,« po nekaj manj kot osmih letih vodenja zavetišča, kjer je pred tem skoraj dve leti delal kot veterinar, ugotavlja Oman. Zato je zanj čas, ki ga lahko posveti živalim, še toliko bolj dragocen. In čeprav v zavetišču vsako leto pomaga poskrbeti za več sto štirinožcev, imajo štiri živali pri njem zagotovo prav posebno mesto. Doma ga namreč vsak dan pričaka psička, družbo pa jima s partnerico delajo še tri mačke.
