Z zdravo pametjo do vizije Slovenije 2050, ki se jo z nesebično pomočjo OECD trudi sestaviti vladna razvojna služba, roko na srce, ni povsem zgrešen predlog. Pa tudi prav velika količina je ni potrebna, da bi ugotovili jalovost, no, iluzionističnost celotnega projekta. A ker seveda drži, da cilj vizij ni njihova uresničitev, temveč sama pot, potemtakem, da »vizije mislimo«, ministrica brez resorja (Alenka Smerkolj, če vam je doslej ušlo, koga plačujete na tem mestu) s svojim iluzionizmom ne more narediti velike škode. Misliti vizije je razmeroma poceni.
Če s triki »zdaj vidite, kar hočem, da vidite« poskuša celotna vlada, pa je to lahko že neprimerno dražje. Za žive generacije in tiste, ki jim sedanje »od spodaj« pripravljajo vizijo 2050. Pripravili bomo pokojninsko reformo, ampak pred letom 2020 ni potrebna. (Prej se bomo pa v koaliciji malo sprli o dvigu aktualnih pokojnin in nazadnje prišli do kompromisa, plačanega s kakšnimi funkcijami v energetiki ali zdravstvu ali kako drugače.) Zdravstvena reforma bo zdaj zdaj. (Takoj, ko si zmerimo, komu dlje nese v zdravstveni blagajni, v UKC Ljubljana in na Onkološkem inštitutu.) Davčna reforma? (Takoj, saj bi že bila, pa so vsi po malem težili zaradi predlaganih ukrepov, zato se nepremičninskega davka raje sploh še ne bomo lotili.)
Nacionalni reformni program vlade Mira Cerarja je kot tista njena uradno izražena želja, naj nam za božjo voljo, če je kakor koli mogoče, iz Italije in Grčije v okviru delitve »kvot« pošljejo begunske družine. Družina zveni pomirjevalno, domače, vsaj takšna, kakršno smo opredelili na referendumu; poročene raznospolne z otroki bomo morda le nekako porazdelili po deželi, ne da bi se nam volilci vozili naokrog s traktorji. Da bi kdo pomislil zaprositi, če se je že prepričal, da je kaj takega smiselno, za računalniške inženirje, zdravnike določenih specializacij, strojnike in druge poklicne profile, ki jih v Sloveniji primanjkuje (in ki bolj ali manj vsi zaradi izobrazbe obvladajo angleško, zato bi jih bilo zato mogoče takoj integrirati), bi bilo že skoraj kot imeti – vizijo.
Vse sme biti nacionalni reformni program, da bodo le v Bruslju zadovoljni, doma pa nihče vznemirjen. Drugo, ne po nepotrebnem vznemirjati ljudi, bi se dalo zlahka, če tisto prvo vlade prav pri tem ne bi vsaj malce oviralo. In ji hkrati prišlo prav. Moramo, saj veste, zaradi EU (ampak bomo že po svoje). Tega, kar bi res lahko – in morala – po svoje, pa prav zato vlada ne počne. Ne moremo, saj veste, Bruselj. In tako je seveda za to vlado (ki v drugi osnutek reformnega (!) programa ponosno doda 10 milijonov evrov več za obnovo cest) po celih dveh letih naposled sestavljeni pontonski most na eni izmed najbolj obremenjenih regionalnih cest v državi pravcata delovna zmaga, vredna ministrskega »rezanja traku«.
