Seveda se drobci za bralsko premlevanje ne skrivajo zgolj v vsebini romana, kjer se po skrbnem pisateljskem načrtu prepletajo intimne prigode protagonistov, ki jih tako po načelih kvalitetnega literarnega dela kot po pravilih resničnega življenja najbolj krasijo prav njihove največje in najbolj človeške napake. Da je eden najvažnejših katalizatorjev zgodbe trenutek, v katerem Rautala Lauri, najskrbnejši medicinski sestri na svetu, pove, da ji smrdi iz ust, ona pa mu od šoka in preutrujenosti ob tem z dobro odmerjenim udarcem prebije ustnico, pravzaprav pomeni, da se v dogajalnem smislu v knjigi ne zgodi nič velikega. No, nič večjega od enega pravega in enega simbolnega rojstva.
Medtem ko namreč Rautala pričakuje prihod vnuka, avtor tudi junakovo okrevanje – skozi pomenljivo poimenovanje romanesknih poglavij – zavije med nosečniške popadke, ki jih ob branju sprva povezujemo zgolj z Rautalovo hčerjo. Zgovorni junak se tako prešerno namaka v grenčici fizične in psihološke nemoči, in medtem ko bralec čaka, kaj se bo iz nje rodilo, Hotakainen junakovo nesrečo obenem stopnjuje še z vse večjo socialno krizo na Finskem. Avtor namreč, neobremenjen s cinizmom za vsako ceno, večkrat groteskno zabavlja tudi na račun notranje politike nove, strpne Finske, kjer človeka izklešejo iz granita le, »če golta žganje in jokca v ženskih naročjih«, in denimo ministrice za socialne zadeve in zdravje, ki sovraži sebe in varčevalne ukrepe celo tako močno, da se zlomi pred predstavniki medijev.
V njegovih pisateljskih dovtipih se kakopak skrivajo mnoge obče resnice in še več pristne občutljivosti do sočloveka. Avtentično vzdušje topline Hotakainen odlično ovekoveči z manipulacijo različnih pripovedih perspektiv, predvsem pa s pomočjo sloga. Ta včasih temelji na odsekanih, telegrafskih poročilih o dnevnem dogajanju, drugič se utaplja v neskončnih podredjih, ki pa nikoli ne prinašajo odvečnih informacij. Ko napiše, da ni Rautala čutil ničesar in je hkrati čutil vse, pove z malo besedami presenetljivo veliko. Nemara se, kot njegov junak, zaveda »preprostosti« sveta, v katerem je »neki odgovor zvenel neumno, ker je takšen tudi bil«.
