Zaveznika v svoji kritični drži išče v osrednjem junaku Eliotu Rosewaterju, veteranu druge svetovne vojne in prostovoljnem gasilcu, velikem ljubitelju žlahtne kapljice, posebnežu in utopičnem sanjaču brez potomcev, ki prevzame bedenje nad bajnim bogastvom svoje družine, pred davkarijo varno shranjenim v Rosewaterjevi fundaciji. Njegova funkcija upravnika, ki se deduje kot britanska krona, je dosmrtna, razen če ga sodno razglasijo za neprištevnega. V teh okoliščinah priložnost za svoj kos pogače zavoha mladi premeteni pravnik, ki se nameni dokazati Eliotovo norost, pri čemer mu gre protagonist pošteno na roko, saj denimo prizna očetovstvo vseh 57 »podtaknjenih« otrok. V izrazito dobičkonosno naravnani družbi pa se namesto na veliki nogi odloči živeti v zanikrni pisarni ter svoje imetje altruistično razdajati med zavrženimi Američani iz okraja Rosewater, ker verjame, da bi moralo biti bogastvo enakomerno porazdeljeno. Za nameček prek nekakšne telefonske linije za pomoč v stiski dan in noč odgovarja na njihove po večini bizarne klice. Ne le, da nad ekscentričnim likom obupajo psihiatri, temveč tudi sam priznava, da že od desetega leta dvomi o svoji zdravi pameti.
Fabula je torej zastavljena na videz lahkotno in naivno ter po večini izpeljana iz banalnih, mestoma tudi znanstvenofantastičnih izhodišč, ki jih iz ozadja čestokrat prišepetava fiktivni avtor šund romanov Kilgore Trout, nekakšen Vonnegutov alter ego in zvesti spremljevalec večjega dela njegovega opusa. Trout na primer piše o resnem problemu prenaseljenosti, saj so vse težke bolezni izkoreninjene, zato vlada hipotetične Amerike prostovoljce spodbuja k umiranju in postavi etični samomorilni salon. Toda na prvi pogled morda celo plehke zafrkancije pri Vonnegutu nikoli niso zares nedolžne, kajti izza njih utripajo alarmi, ki opozarjajo na globalne katastrofe preteklosti, sedanjosti in celo prihodnosti. Tu in tam že kar preroško navdahnjeni avtor torej še zdaleč ne ponuja bralskega udobja, ne le zaradi trpkih tematik in varljive preprostosti, marveč tudi (pre)mnogih vsebinskih preskokov, vrivkov v obliki pisem ali psihiatričnih spisov ter številnih pasusov, ki se ob površinskem branju kažejo kot nepotrebni. Kaj dosti se ne meni niti za umetniški vtis, marveč slogovno okrasje žrtvuje za ceno čvrste sporočilnosti. A Vonnegut je bil v svojem uporu pač nepopustljiv, neusmiljen in neolikano neposreden, zato njegovo pisavo marsikdo prezira, drugi pa jo naravnost obožujejo.