Belokranjci so pregovorno dobri in odprti ljudje. A vseeno je nekoliko presenetilo, da ob napovedi prihoda novih arabskih lastnikov, ki bodo rešili zavoženo polnilnico vode, čeprav z vodo prav veliko izkušenj sredi puščave ne morejo imeti, nihče ni niti trznil. Nasprotno, nanje čakajo kot na Božička! Še bolj osupljivo je, da v klavstrofobični dolini šentflorjanski piš orientalskega kapitala ni zmotil niti trmastih stebrov ograje na meji. Tiho so bili očetje naroda, ki so prej klicali k razumu, ko so pred vrata očetnjave prihajali pisani tujci sumljivega porekla, češ, kdo ve, po kaj prihajajo in kaj hočejo od nas. (Čeprav so hoteli samo mimo. Saj niso nori...)
Zdaj ko iz pregovorne domovine teroristov prihaja nekdo, za katerega natančno vemo, da ne bi samo kozarca vode, ampak kar izvir, slovenski izvir slovenske vode, ljudje božji, zdaj pa – nič! In niti videli še nismo zavojevalca! Lahko, da bo kupec promiskuitetni šejk z devetimi ženami. Lahko bo verski fundamentalist, zbiratelj samomorilskih jopičev in kolerik po značaju. Lahko bo sam vodja Al Kaide ali katerekoli že dežurne manifestacije prečiščene islamske zlobe, ki nam bo v podtalnico spustil smrtonosne vzhodnjaške zvarke. Ker kako bi lahko bil sploh kdo normalen, če pa prihaja iz Arabije! Verjemite, videli smo jih v Dobovi. Sami norci, vsi nevarni.
Očetje naroda bi morali obvladati tole preprosto sklepanje. Drugi Arabec, ki je vkorakal v gostilno, je na podoben način pred davnimi časi kupil podoben vrelec. Najprej so se mu sosedje smejali, pa kaj ti bo ta vrelec, ta smrdljiva črna smola, so vzklikali. Potem so začeli prihajati odposlanci iz širnega sveta z zlatniki. Hoteli so kupiti vrelec. Arabec ni bil neumen in je vrelec obdržal. Potem so prišli z orožjem in zahtevali vrelec. Arabec je bil moder: raje kot vrelec jim je dal denar, postregel z datlji, se smejal njihovim slabim šalam, ki so smrdele po alkoholu.
Ko pa pride ta Arabec, zdaj že resno bogat, v klavstrofobično Podalpje, ne le da vrhovno poglavarstvo ne pomisli na kalkulacije z vrelcem, zaradi katerih je Arabec sploh prišel, zanemari tudi spisek varnostnih groženj, ki smo jih dolge mrzle mesece tako vneto poskusili preprečiti na meji, pozabi celo na svojo sicer tako pristno in elaborirano ksenofobijo! Odslej mu vljudno špega samo še v denarnico.
Kje so zdaj javnomnenjski raziskovalci, da bi Šenčurjane na traktorjih spraševali, ali podpirajo islamizacijo slovenskih vodovodov! Kje so dežurni varuhi »našega«, da razpišejo referendum o kvotah na bližnjevzhodne cekine!
Po tihem si vsi želimo razodetja, da je kupec navaden poštni nabiralnik, tak rutinsko sive barve, kot tisti, ki je nedavno kupil neko slovensko banko. S poštnimi nabiralniki namreč ni težav z nacionalnostjo, še manj pri pogajanjih za ceno ali inšpekcijskem nadzoru nad delovnopravno zakonodajo. Poštni nabiralnik te vendar ne more nategniti.
Ali se razstreliti.
