»Neodzivnost,« je rekel Goran Injac, Srb, ki je dolga leta živel na Poljskem, od lani je umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Vprašala sem ga, kaj se mu zdi najbolj značilno za Slovenijo. V Sloveniji se druži z malo ljudmi, vidi nas kot državo malih zaprtih skupnosti, podobno sicer velja za večino majhnih držav. Tudi znotraj gledališča ali o gledališču ni zaznal vznemirljivih vibracij, potrebe po debati, konstruktivni izmenjav mnenj. Pravi, da ne povemo, kaj si res mislimo o predstavah, naj bo dobro ali slabo. Morda zato, ker smo lepo vzgojeni. Nestrinjanje nas hitro zanese v jamranje, kreganje, ko smo prijazni, smo zadržani, da ne bo preveč. Za novinarje in kritike meni, da opravljajo svoje delo »propisno«. Naredijo, kar morajo, pogreša pa zavzetost. Za umetnost, projekte, posameznike, fenomene. Skratka, manjka nam refleksija, debata, boj za stališča, jasna podpora ali utemeljeno nestrinjanje.
»Na Poljskem sem za najemnino plačeval nekaj podobnega kot v Sloveniji. Razlika je v tem, da so stanovanja v Ljubljani slabo opremljena. Vsaka luknja je draga, ne moreš verjeti, kaj vse oddajo po enormnih cenah. Imel sem srečo in našel prazno stanovanje.« Slovenija se mu zdi rajska dežela za družinsko življenje. Metropoli manjka prostor za žuranje populacije nad štirideset. Zanimivo, glede na to, da je bila leta 2015 povprečna starost 42 let in pol. Ko sem ga vprašala, kje je njegov dom, je izstrelil: »Poljska.«
»Doma sem v Črnučah, sem državljanka Slovenije, naj me že nehajo spraševati, kako kot nekdo od drugje vidim Slovenijo,« je Ivani Djilas počil film. Rodila se je in doštudirala v Beogradu. Odraslo življenje pripada Sloveniji. Kar se mene tiče, je slovenska režiserka. Ko je kandidirala za direktorico Prešernovega gledališča v Kranju, je bila potrjena, toda zaradi birokratske onanije je bila ob direktorovanje. Več zapisov je bilo o čefurstvu kot o naših birokratskih postopkih. Mimogrede, tožbo je dobila. Po kranjski zgodbi je bila kužna. »Te je kdo poklical, podprl, ponudil režijo?« sem jo spraševala. Zamahnila je z roko in omenila nekaj imen.
Vpisala je podiplomski študij, začela pisati kolumne. Zaradi akcije zbiranja denarja za operacijo otroka v tujini. Ganila jo je zgodba, a kljub temu se je vprašala, zakaj rušimo edini sistem, ki ga imamo: »Tako kot rušimo državo, ker smo ugotovili, da v njej, res nenavadno, obstajajo lopovi, rušimo edini zdravstveni sistem, na katerega se lahko prav zares vsi obrnemo. To me malo spominja na brata, ki je, potem ko je v kopalnici odkril mravlje, resno razmišljal o menjavi stanovanja.«
Pravi, da je naše zdravstvo dobro in da se tudi zaradi tega ne bi preselili iz države. Njen otrok hodi na terapije, drugod bi za to plačevali gore denarja. Drugi je posvojen, črn. Ni mogla verjeti, ko ju je v vozičku prevažala in so jo spraševali, če sta dvojčka. Kakopak, saj gre za normalno sestavljeno slovensko družino: oče, mama in dva otroka. Sedaj spet režira na polno. Preživela je hujše zgodbe od slovenske zakompliciranosti, nerodnega čudenja neznanemu, nedomačemu, korektnosti, ki zna biti v bistvu zelo sporna.
Damir Avdić, v Tuzli rojeni pisatelj, pesnik, igralec in glasbenik, je prav tako zaradi birokratske neumnosti postal znan širši javnosti. Status samozaposlenega v kulturi mu je ob podaljševanju bivanja zakompliciral življenje, da ne dolgovezim o znani zgodbi. Zaenkrat se je vse v redu končalo. Za pet let so mu podaljšali bivanje v Sloveniji. Ostal bo doma. V Sloveniji. Z ženo in dvema sinovoma. Odličen je v vsem, kar počne, in njegovo delo je več kot dovolj, da bi lahko bil znan in odmeven. Z Ivano jima je skupna proslava od državnem prazniku kulture. Ivana jo je režirala in v ospredje postavila samozaposlene v kulturi. Damir je na letošnji proslavi nastopil. Energetski vrh večera je bil z bosansko Zdravljico in žagajočo kitaro. Takoj, ko dobi odločbe, pravi, da se bo podal v boj za državljanstvo. Potem bo njegova glasba slovenska. Vsi trije pravijo, da je življenje v Sloveniji v glavnem dobro, udobno in prijazno.
Seveda zakonodaja in birokracija tudi nam, rojenim na svetih slovenskih tleh, komplicirata življenje. Toda namen današnjega pisanja je drugje. Vse omenjene prijatelje javne objave označujejo z državami, v katerih so bili rojeni. Malo smo ponosni, da živijo med nami. Če so uspešni, toliko bolj. Toda vedno so tujci, ki živijo tu. V nedeljski oddaji Intervju na nacionalki me je gospa Irena Šumi navdušila. Socialna in kulturna antropologinja raziskuje slovenski odnos do narodnih in drugih manjšin. Opozorila je na neskladnosti naše ustave. V tretjem členu je zapisano: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.«
So državljanke in državljani. In je slovenski narod. Zakaj bi se čudili ljudem, ki ločujejo, se nerodno prijazno motovilijo okoli soprebivalcev, tujcev, se bojijo beguncev, saj nas jasno in glasno ločuje že ustava.
