Sumil sem takrat, v tistem oddaljenem svetu, da si Ivica morda le izmišljuje probleme, da bi lahko zanje ponudil sebi všečne rešitve. Svoboda, se mi je zdelo, je v našem kulturnem prostoru samoumevna in njeno naglaševanje se lahko bere tudi kot podcenjevanje gledalcev, ki so v tukajšnjih gledališčih videli in tudi sprejeli že vse. Verjel sem, da med ustvarjalci in gledalci v slovenskem gledališču obstaja tihi, nepisani dogovor, da je prvim dovoljeno ustvarjati v svetu brez meja, gledalci pa da od njih pričakujejo le, da svojo svobodo izrabijo v prid predstave, v prid umetnosti.
A preteklo je leto dni in mi smo gledali cenzurirano Prešernovo proslavo in potem je, medtem ko je vsa država kot začarana strmela v predvolilni potujoči domoljubni cirkus in se čudila političnemu idiotizmu, ki se orbanizacije Slovenije ponovno loteva z oponašanjem Jobbika, na kulturnih straneh Dela izšla anketa, ki je izbrane ugledneže vprašala: Je Lorencijev Kralj Ubu predstava, ki sodi na oder osrednjega slovenskega gledališča?
Kako naivnega sem se nenadoma počutil in kako nujno se mi je v trenutku zazdelo trmasto vztrajanje Ivice Buljana pri podčrtavanju brezmejnosti dopustnega, ko sem strmel v to vprašanje, ki se je novinarjem kulturne redakcije osrednjega slovenskega časopisa zapisalo brez najmanjše ironije.
To vprašanje namreč, še veliko bolj kot ponosno mahanje z domobranskimi plakati po raznoraznih šenčurjih, razkriva, kako zelo se je v preteklih letih spremenil naš svet. Vprašanje je to v ubornem bogatajevskem duhu, ki bi hotelo določati, kaj umetnik sme in česa ne sme, kakor bi bila umetnost velikonočna pojedina, kjer o jedilniku odločajo etnologi, na nas pa je le, da jedi z občutkom skuhamo in okusno začinimo. Vprašanje je to, ki si ga še pred nekaj leti nihče ne bi drznil zastaviti, danes pa je, kot kaže, povsem legitimno, in zdi se, da vse več ljudi čuti potrebo, da umetnosti, vsaj takšni, ki se postavlja na nacionalne, državotvorne odre, začrta jasne meje (mimogrede, pisatelj Dušan Merc je nedavno v imenu vseh nas presojal, kakšne filme smejo in kakšnih ne predvajati mariborskim osnovnošolcem na kulturni dan, spotoma pa še določil, kaj kulturni dan sploh je).
A kakor je izjava dr. Janeza Bogataja po državni proslavi, da bodeča žica ne sodi na državno proslavo, zastavljala cel kup neprijetnih in na žalost tudi neizgovorjenih vprašanj (kdo točno določa, kaj na državno proslavo sodi, in po katerem pravilniku; obstaja morda seznam prepovedanih simbolov, scenskih elementov ali podob, ki bi bil lahko v oporo bodočim režiserjem…), enako neprijetna vprašanja zastavljajo tudi Delova anketa in posamezni odgovori nanjo, ki so veselo prikimali dr. Bogataju in njegovemu Prešernovemu vrtcu, da določene stvari pač sodijo zgolj v eksperimentalni teater in na ulico.
Vprašanje je to, ali bo Mitja Rotovnik osebno ali pa bo kak nadležni inšpekcijski organ določil, da »neokusna kolektivna stand-up komedija« ne sodi v nacionalno gledališče. Vprašanje je to, ali bo Jaroslav Skrušny ali pa kakšna moralno-estetska komisija tista, ki bo določila rob sprejemljivega, čez katerega je šel po Skrušnyjevih besedah Jernej Lorenci. Vprašanje je to, ali bodo o tem, kaj sodi na nacionalni oder, po novem odločali naključni anketiranci, ali pa bo to še naprej izključno stvar umetniškega vodje Drame, njegovega koncepta posamezne gledališke sezone in, seveda, režiserja predstave. Vprašanje je to, ali bomo še naprej živeli v svetu, v katerem bo obstajal prostor umetniške svobode, ali pa bo ta postal stvar javne debate in ga bomo vlekli malo v levo, malo v desno, kakor vse v naši družbi.
Vse bolj namreč postaja jasno, da cenzura umetniškega dela Prešernove proslave v režiji Mareta Bulca ni bila nikakršen eksces, temveč znanilec nove normalnosti. In zdi se, da se sploh ne zavedamo, o kakšni normalnosti govorimo.
Zato bi bilo omenjeno gospodo in vse somišljenike dobro spomniti, da inšpekcijski organi in moralno-estetske komisije (pa tudi seznami prepovedanih scenskih elementov), ki skrbijo, da umetniki na državotvorne odre ne bi postavili kaj nedržavotvornega, nesprejemljivega, ali preprosto neokusnega, česa takšnega torej, kar tja »ne sodi«, da vse to, spoštovana gospoda, predvsem ne sodi v demokratično evropsko državo v letu 2016, marveč v neki povsem drug prostor in čas, predvsem pa v neki drug družbeni sistem, ki ga, verjamem, dobro poznate.
V obstoječem sistemu bi se svoboda z gledaliških odrov morala širiti navzven, razpirati poglede in premikati meje, ne pa da v kulturni prostor prodira nesvoboda z žico obdanega sveta. Če bomo to dopustili, bomo namreč kmalu v eksperimentalni teater izgnali goloto in psovke, Prešernova nagrajenca Ivico Buljana in Jerneja Lorencija pa najbrž kar na ulico. In potem za kalifat isisovcev sploh ne bomo potrebovali.
