Dan prej so na Madžarskem begunce škropili s solzivcem. Že ves mesec se za ukrepanje proti njim pripravlja vojska. Na postaji v Budimpešti jih s predmeti obmetavajo neonacisti – te pa potem, ko se begunci dvignejo, zaščiti policija.
Če sredi noči bežiš iz Madžarske in zadeneš, žalibog, Slovenijo, je situacija jasna.
Slovenska vlada že dva tedna zatrjuje, da smo humanitarno naravnana in odprta država, ki bo begunce sprejela tako, da se je ne bomo sramovali. Potem pa pride od slovenske policije sporočilo: »tujci bodo obravnavani po zakonu o tujcih in bodo do odstranitve na Madžarsko nastanjeni v center za tujce Postojna«. Seveda, policija izvaja svoje naloge v skladu s pristojnostmi. Ampak zdaj ni čas za birokracijo. Čas je za politično voljo.
Vso minulo zimo so se politiki zaklinjali, da je s pravo politično voljo mogoče spreminjati svet na bolje. V Slovenijo so pripeljali somalijsko deklico in jo rešili pred najhujšim. Z letalom so jo šli iskat v Etiopijo, poslali so enega najboljših strokovnjakov za varnost v državi, da jo je varoval na poti. Država premika gore. Če tako hoče.
Sirski begunci pa so zdaj v centru za tujce v Postojni. Še nedavno se je tej ustanovi reklo »center za odstranjevanje tujcev«. Z odstranitvijo besede odstranjevanje se ni nič spremenilo. Center je še vedno zapor za tujce, ki so – slučajno – na begu pred vojno in preganjanjem zašli na teritorij države.
Res, tukaj najbrž nočejo zaprositi za azil. Morda so zaprosili za azil že na Madžarskem, pa – glej ga vraga – zdaj od tam bežijo. Morda na Madžarskem tudi niso zaprosili za azil. Kdo jih ne bi razumel?
Če bi država resno mislila s pomočjo beguncem, bi policiji sporočila, da je treba s tujci, ki bežijo, ravnati kot z begunci. Kaj je v imenu, se je spraševal William Shakespeare. Begunec je še vedno begunec, tudi če mu rečemo tujec. Besede lahko spreminjamo in jih prilagajamo zakonskim določbam, a njihovemu bistvu ne bomo ušli.
Begunci zdaj ne potrebujejo birokracije, ampak »zaščito«. Ne potrebujejo statusov, ampak »pomoč«. Če imajo vizijo – pa naj je ta vizija Nemčija –, jim je treba dati »upanje«. Up je zadnje, kar ostane ljudem, ki so izgubili vse.
Država bi lahko premaknila to goro. Če bi hotela.
