Tokac je vsekakor pridobitev za slovensko glasbeno sceno. Pravi, da ga nihče v življenju ni tako srčno in odprto sprejel kot njegovi novopečeni slovenski prijatelji. Kot najstnika ga je namreč zaznamovala vojna na Hrvaškem, ki je njegovo družino pregnala v Novo mesto. Odkar je bil z doma nasilno izgnan, se počuti kot list v vetru. Zaradi tega se v Sloveniji, čeprav se tu počuti dobro, ne bo nikoli mogel počutiti kot doma, pravi Tokac. 31. oktobra bo s svojo skupino Dan D nastopil v Kinu Šiška, kjer bodo premierno predstavili drugi del albuma DNA D, ki bo izšel dan kasneje – na dan spomina na mrtve. To pa zato, ker želijo ljudem sporočiti, naj ne pridejo na zabavo, temveč naj z njimi prižgejo svečo.
V Slovenijo ste prišli v najstniških letih, ker ste bili primorani zapustiti matično domovino. Kako gledate na aktualno begunsko krizo in odzive nekaterih ljudi, ki sprejemanju beguncev niso naklonjeni?Mislim, da gre predvsem za strah pred neznanim. Strah ima velike oči in tako se hitro zgodi, da se ljudje neutemeljeno bojijo, da bodo neki tuji ljudje vzeli službe poštenim Slovencem in delali zdraho ter krojili neka svoja vzhodnjaška pravila. No, je pa tudi priložnost, da nekatere radikalne skupine izkoristijo trenutek krize za lastno ideologijo. Ko sem se jaz znašel kot begunec v Sloveniji, je bila mogoče malo drugačna situacija. Slovenija se je borila za svojo samostojnost, in glede na to, da je bila del SFRJ, so v njej že dolga leta živeli pripadniki tudi drugih jugoslovanskih republik. V končni fazi, moj oče Srb je spoznal mojo mamo Slovenko, ko so ga kot oficirja JLA premestili v Novo mesto. Hočem reči, naše vezi so bile prepletene, pa naj to hočemo ali ne, in čutili smo neko povezanost ne glede na tedanje politične razmere. Sicer se je hitro zatem pokazalo, da ni vse tako rožnato: vsi se še dobro spominjamo zgodbe o izbrisanih.
Kakšna je vaša begunska izkušnja? Se vam je zdelo, da ste že od začetka popolnoma sprejeti med vrstniki, krajani, državljani?Najprej sem se moral sprijazniti s tem, da nimam več svojega doma, in to je bilo za mladega človeka, kot sem bil takrat jaz, zelo travmatično. Nekaj časa sem se še redno vračal v Karlovec, vendar se z izjemo nekaterih redkih ljudi nisem z nikomer srečeval, saj tam nikogar ni bilo več. Veliko jih je odšlo, tiste, ki so ostali, pa je zajel nekakšen vietnamski sindrom. In ti so v meni videli bolj kot ne sovražnika. Bilo je mučno gledati, kako se moje mesto spreminja in počasi dobiva neko temno mračno obliko. Počasi sem ugotovil, da moram poskrbeti zase, in sem se bolj posvetil življenju v novem okolišu. Kar bom rekel, drži kot pribito: ne vem, ali me je kdo kdaj v življenju tako srčno in odprto sprejel, kot so me moji novi slovenski prijatelji. Ne pozabimo, to so bila leta osamosvojitve, lahko bi bilo popolnoma drugače, vendar moja zgodba je polna lepih in iskrenih trenutkov, z izjemo nekaj idiotov, ki pa se tako in tako najdejo vedno in povsod. O njih pa ne bomo izgubljali besed, kajne?
Kdaj ste se v Sloveniji končno počutili doma? Najbrž ne takrat, ko so bile odstranjene vse birokratske ovire, temveč je šlo za neko psihično in čustveno stanje... Se spomnite tega trenutka in s čim je bil povezan? Glede na to, da ste pesnik – morda z jezikom?Nikoli. Pa ne zaradi tega, ker se ne bi tukaj počutil dobro. Enostavno iz razloga, ker sem bil nasilno izgnan s svojega doma, in od takrat se počutim kot list v vetru. Lahko rečem, da je moj dom tam, kjer sem jaz. In ta je trenutno na nekem hribčku v okolici Novega mesta.
Bi sami osebno sprejeli begunce v svoj dom?Živim v prenovljeni zidanici, kjer bi lahko mogoče sprejel nekaj ljudi. Je pa sadovnjak dovolj velik, da lahko ponudi zavetišče za nekaj šotorov. Čeprav ne vem, kaj bi sosedje rekli na to.
Spremljate ksenofobijo v svojem kraju, v svoji okolici? Menite, da je razlog za preplah, ko se začnejo potihoma oživljati ideje, ki izključujejo druge narode, rase, verstva, spolne usmerjenosti? Je ta čas v Sloveniji in Evropi nastopil zdaj, ga občutite?Mislim, da je begunska kriza kriza morale in zahodne civilizacije. Zdaj se kažejo resni simptomi, zdaj lahko vidimo, koliko smo zares evolucijsko napredovali. Vse te velike besede, vsi drugačni vsi enakopravni in podobna leporečja so bila lepa na papirju, dokler se ni zgodilo, da je treba to zdaj tudi pokazati. Pokazali smo pravi obraz...
Ali se na novem albumu dotikate tudi aktualnih družbeno-političnih tem? O čem pišete tokrat?Nerad pišem striktno o političnih temah, ker se mi zdi, da takrat pišem o posameznikih ali o določeni skupini ljudi. Najraje pišem o človeški duši, v to skupino pa spadajo biznismeni, natakarice, geji, lezbijke, otroci, delavci, pritlikavci... pa tudi politiki.
Nič kaj optimistično se ne sliši, da boste novo ploščo izdali prav na dan spomina na mrtve. Kaj želite s tem sporočiti?Mislim, da smo zaradi občutljivosti materiala izbrali ta datum, kot da bi hoteli ljudem sporočiti, naj ne pridejo na zabavo, temveč naj pridejo z nami prižgat svečo.
Ste poslušali novomeške Jardier, ki jih vsi tako hvalijo? V Šiški bodo vaša predskupina.Seveda sem jih poslušal in sem izredno vesel, da bomo imeli tako kakovostno predskupino. Obeta se izjemen večer.
Če bi ocenili takole čez prst oziroma čez uho, kaj bi rekli, da vrtijo slovenske radijske postaje? Kaj slišite vedno in povsod?Moram priznati, da nisem pravi naslov za to vprašanje. Namreč, brezkompromisno in zavzeto poslušam samo dve radijski postaji: Val 202 in Radio Si. Zakaj? Ker sta zame sinonim za kakovost.
Zdi se, da vas radijske postaje zelo veliko vrtijo, zdaj, v tednih izplačil iz naslova avtorskih pravic, je torej vprašanje: vam je Sazas letos plačal pošteno ali boste morali napisati kakšno pritožbo?Sem kot osel, ki mu s palico držijo korenček pred nosom. Neprestano malo grizljam in pridno rinem v hrib. Vse bo dobro, dokler mi ne vtaknejo feferona v rit.
December je najplodnejši mesec za slovenske glasbenike. Koliko ste že zasedeni, so vas za novoletni špil že angažirali ali ste se povsem posvetili novi plošči?Kolikor vem, še nimamo zasedeno, ker smo pridno in vneto ustvarjali nov material in nam je zdaj pomembnejše, da izpeljemo novembrsko mašo, se pravi promocijo albuma, kakor novoletni ognjemet.
