»Sodišče za zdaj ni prejelo opravičila glede odsotnosti z naroka zaradi zdravstvenih težav katerega od obdolžencev,« nam je včeraj sporočila Mateja Jazbec z ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer naj bi v četrtek na zatožno klop ponovno sedel nekdanji prvi mož Istrabenza Igor Bavčar. Prav zaradi težav z zdravjem (tik pred zdajci) se je Bavčar v preteklosti že izognil odhodu v zapor, vrhovno sodišče pa je njegovo sedem let zapora težko obsodbo nato razveljavilo in jo vrnilo na okrožno sodišče v ponovno sojenje. Bavčar se včeraj na naše klice in elektronsko pošto ni odzval, na vprašanje, ali bo lahko spremljal sojenje, nam zaradi varovanja zasebnosti ni želel odgovoriti niti njegov odvetnik Marko Bošnjak.
Različne interpretacije glede zastaranja
Zagovornik enega izmed ikarov tranzicije je pred ponovnim sojenjem zaradi spornih poslov z delnicami Istrabenza iz leta 2007, ki naj bi Bavčarju navrgli več kot 20 milijonov evrov neobdavčenega dobička za (neuspešen) poskus prevzema družbe, optimističen: »Vrhovno sodišče je presodilo, da kaznivo dejanje ni opredeljeno. Ker moja stranka ni nikogar napeljala k ničemur, niti ne vem, kaj bi tožilstvo sploh lahko konkretiziralo,« nam je povedal Bošnjak.
Senat vrhovnih sodnikov je ocenil, da napeljevanje Boška Šrota k sporni preprodaji delnic, zaradi katere je moral Šrot za pet let in deset mesecev za rešetke, ni dovolj dobro pojasnjeno, prav tako bi moral biti pri kasnejšem potovanju (pranju) denarja bolj natančno opredeljen tudi Bavčarjev naklep (skrivanje transakcij) pri spornih manevrih. Vrhovni sodniki so razveljavili tudi obsodbo nekdanjega Istrabenzovega svetovalca Kristjana Sušinskega, delno pa so ugodili tudi nekdanjemu predsedniku uprave Maksime Holdinga Nastji Sušinskemu in mu kazen znižali na leto in deset mesecev zapora.
Ker je optimizem vedno del taktike odvetnikov, nas je včeraj zanimalo še, kakšno bo stališče obrambe glede zastaralnih rokov, ki so prav tako odprti za različne interpretacije. Toda obramba se v tem trenutku glede zastaranja ne želi izreči. Čeprav naj bi primer po kazenskem zakoniku iz časa spornih manevrov lahko zastaral šele leta 2027, je vmes prišlo (tudi na podlagi stališča ustavnih sodnikov) do zakonske spremembe, ki po pravnomočnosti in kasnejši razveljavitvi na vrhovnem sodišču govori o dveletnem roku za ponovno sojenje do pravnomočnosti. Tako bi primer Istrabenz lahko zastaral že jeseni 2017.
Bošnjaku bo na nasprotni strani še vedno stal tožilec Jože Kozina, ki se konec novembra sicer poslavlja od specializiranega tožilstva. »Če v zadevi Istrabenz ni bilo pranja denarja, potem se sprašujem, v kateri do zdaj je bilo?« je bil Kozina o svojem prav prepričan tudi po sodbi vrhovnih sodnikov.
Šrotov odvetnik: Kazenski zakonik neustaven
Na končni razplet spornega posla čaka (le da v zaporu na Dobu) tudi nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Boško Šrot, ki mu vrhovnih sodnikov ni uspelo prepričati. Njegov zagovornik Blaž Kovačič Mlinar je na ustavno sodišče vložil tako ustavno pritožbo na obsodbo Šrota kot tudi pobudo za oceno ustavnosti kazenske definicije zlorabe položaja. Na ustavnem sodišču so nam včeraj pojasnili, da zadevo obravnavajo absolutno prednostno, vendar je še v fazi preizkusa.
Odvetnik Kovačič Mlinar je namreč prepričan, da je že samo kaznivo dejanje zlorabe položaja, kakršno je zapisano v kazenskem zakoniku, v neskladju z ustavo. »Sam koncept nezvestobe družbi je bil v slovenski kazenskopravni red prenesen iz nemške kazenskopravne teorije in prakse, ki je to kaznivo dejanje opredelila kot ravnanje uprave, ki je v nasprotju z interesi njenih lastnikov. Najbolj klasičen primer tovrstnega ravnanja predstavlja na primer uporaba denarnih sredstev, ki pripadajo družbi, v zasebne namene,« razlaga Kovačič Mlinar in dodaja, da zloraba položaja ne more obstajati v primerih, ko ima družba dobiček. »Slovensko kazensko pravo je koncept nezvestobe družbi razširilo do te mere, da kazenski zakonik inkriminira tudi ravnanja uprave, ki gospodarski družbi ne povzročijo nobene škode, povzročijo pa korist za tretje osebe,« je v pobudo zapisal Šrotov odvetnik, pri čemer cilja na dejstvo, da je tudi Pivovarna Laško s prodajo delnic kljub vsemu nekaj zaslužila, čeprav bistveno manj, kot bi lahko glede na kasnejši potek spornega preprodajanja, v katerem je izpuhtelo več kot 20 milijonov evrov.
