Žepnine, ki jih je uvedel prejšnji minister Uroš Grilc in naj bi bile spodbuda ustvarjalnosti, so v resnici zgolj oblika socialne pomoči. Ni namreč tako pomembna utemeljitev, kako namerava samozaposleni znesek porabiti, pač pa je ključni pogoj za pridobitev, da vlogo odda med prvimi. Komisija popolne vloge obravnava po vrstnem redu njihovega dospetja, ne pa denimo po potencialu prijavljenih projektov.
Žepnine bi torej lahko podeljevali tudi po loterijskem sistemu ali s pomočjo algoritma, ki bi vsako leto izbral naključnih približno 60 srečnežev. Tako bi se tisti, ki pomoč pridobijo, vsaj izognili sramu, ki izhaja iz prosjačenja velike mame za »drobiž za sladoled«. Dejansko pa bi žepnine imele dragocen socialni učinek, če bi jih razdelili med tiste samozaposlene, ki so imeli v preteklem letu najnižje dohodke. A tu bi se seveda vmešalo ministrstvo za socialne zadeve, ki ne bi dovolilo, da kulturni resor socialno pomoč razdeljuje v imenu domnevnega »spodbujanja ustvarjalnosti« in podobnih retoričnih cvetk.
Letos je ministrstvo trapasto tekmovanje v hitrostnem pošiljanju vloge še nekoliko popestrilo. Ker so se v preteklih letih samozaposleni pritoževali nad obravnavo vlog po vrstnem redu dospetja, saj so lahko nekateri poziv spregledali ali ga pač videli prepozno, so letos na ministrstvu, da bi zajezili val kritik in se v pokroviteljstvu povzpeli še stopničko višje, vnaprej napovedali, kdaj bodo poziv objavili. Že ta teden lahko samozaposleni začnejo pripravljati vlogo, da jo bodo lahko ažurno oddali prihodnji petek.
Eno je, da kulturna politika ne ve, kako se učinkovito spopasti z revščino kulturnikov. Čisto nekaj drugega pa je, ko si odpustke daje tako, da samozaposlene sili v bizarno mešanico igre na srečo in samoponiževanja.
