Toda pojav očitno ni osamljen. Tokratno predstavo Figarove svatbe ljubljanske Opere sem ocenil nekako pozitivno, z dostavkom, da se ni sestavila z glasbeniškimi močmi in da je prav zaradi te razpoke rezultirala v ekstenzivnost. Opozoril pa sem, da ideja, po kateri se v Mozartovi mojstrovini išče tudi temnejše in resnejše podtone, nikakor ni nova in izvirna, pri čemer sem se navezoval na siceršnje interpretacije Mozartovega/da Pontejevega teksta in znano režijo Clausa Gutha, ki jo je pripravil v Salzburgu leta 2006.
Dan po ljubljanski premieri, že po oddanem kritiškem zapisu, sem si nekako želel osvežiti spomin na Guthovo predstavo in… Figaro si svoje meritve zapisuje v blokec, medtem ko si Suzana iz zavese »splete« klobuček s tančicami, v nadaljevanju zariše po zraku virtualni okvir in v njem »riše« situacijo (v Ljubljani zares sname s stene okvir), stene art nouveau interierja so nekoliko načete, po tleh je listje (v Ljubljani je projicirano na stene), Figaro v znameniti ariji »Non più andrai, farfallone amoroso« Kerubinu odreže kodre (v Ljubljani to stori grof), v drugem dejanju nato Kerubino med preoblačenjem izmenično poljublja grofico in Suzano, v prvem finalu pa septet stoji poravnan v vrsto in izmenjuje svoje replike. No, tukaj sem imel identičnosti dovolj, da mi je postalo jasno, da režiserka Yulia Roschina ni razvijala in poglabljala samo osnovne Guthove ideje, temveč se je izdatno napajala tudi pri mizanscenskih rešitvah.
Nočem biti sodnik ali rabelj, želel pa bi si, da obe slovenski operni ustanovi ne bi več podcenjevali strokovne javnosti ali bili prepričani, da je žezlo stroke samo v njihovih rokah, drugi pa smo nevedni, naivni ali pa žolčni stekli psi. Tudi od umetnikov bi si želel, da ustvarjajo, iščejo nove, svoje rešitve in ne pogrevajo starih žup: že Kajn naj bi Abla ubil zaradi starega vica.
