Slovenija ima približno petinosemdeset političnih strank. Petinosemdesetkrat več strank kot pred dobrega četrt stoletja in dvakrat več kot pred desetimi leti je videti imeniten dosežek. (Menda že kmalu, je slišati šušljanje, bo strankarska ponudba še večja.) Koliko imajo članov, stranke ne povedo rade. Če domnevamo, da jih ima vsaka vsaj dvesto, kolikor jih zahteva zakon, jih imajo vse skupaj 17.000. Kar je okroglo odstotek volilnega telesa oziroma toliko, kolikor volilcev političnim strankam sploh zaupa. Politične stranke so namreč, poleg državnega zbora in vlade, tista institucija demokratičnega sistema, ki jim volilci najmanj zaupajo.
Vseevropski pojav
Pred dobrim desetletjem je bilo strank pol manj kot dandanašnji, a so bile takrat nekako na vrhuncu zaupanja. Po raziskavi Politbarometer (Center za raziskovanje javnega mnenja) je bila prva polovica leta 2005 edino obdobje, ko je bilo v Sloveniji več ljudi z demokracijo zadovoljnih kot nad njo razočaranih. Trajalo je to obdobje zgolj nekaj mesecev in se časovno ujema z obdobjem nekakšnega olajšanja zaradi konca dolgoletne prevlade LDS (po zmagi SDS na volitvah leta 2004). Odtlej gre, kot kaže, čedalje hitreje le še »na slabše«. Pred zadnjimi volitvami (leta 2014) je bila navzlic strankarski eksploziji (v letu dni jih je nastalo več kot ducat) s stanjem slovenske demokracije (po Politbarometru) zadovoljna manj kot desetina volilcev, nezadovoljnih pa je bilo skoraj devet desetin.
Slovenske stranke in slovenska predstavniška demokracija s svojimi težavami niso edine. Na Danskem ali Finskem strankam zaupa le še tretjina volilcev, v Nemčiji in Avstriji četrtina, na vzhodu pa so se večstrankarstva prej naveličali, kot nanj navadili, saj je zaupanje v stranke povsod (daleč) pod desetimi odstotki. Hkrati se bolj ali manj povsod po Evropi število strank povečuje, na drugi strani pa tradicionalne ljudske stranke (konservativne, liberalne in socialdemokratske oziroma socialistične) izgubljajo člane in volilce. S tem se politični prostor drobi, novonastale stranke so praviloma bodisi monotematske bodisi svetovnonazorsko eklektične, saj zbirajo ideološko razpršeni protestni potencial; zato se razteguje prostor na levem in desnem obrobju, hkrati pa se (kot kažejo, denimo, izidi nedavnih nemških deželnih volitev) radikalizira sredina (leva in desna), klasično strankarsko organizacijo nadomeščajo gibanja, liste, alternative in zavezništva, pogosto opredeljena z imenom bolj ali manj »karizmatičnega« voditelja, zaradi odsotnosti klasičnega svetovnonazorskega »lepila« pa je fluktuacija v teh strankah visoka (člani in poslanci odhajajo, iz ene liste ali zavezništva jih nastane več itd.).
Oblikovanje delujočih povolilnih koalicij postaja čedalje težje, neobstojne pa so te koalicije toliko bolj, kolikor se niso mogle izogniti partnerstvu s kakšno novo stranko. O tem pričajo dogajanja po številnih zadnjih volitvah. Na Hrvaškem so komaj sestavili vlado, a z (novim) Mostom ta ne poka od trdnosti, ampak šibkosti. V Španiji utegnejo kmalu znova na volitve, v treh nemških zveznih deželah pa imajo po minuli nedelji na voljo bolj malo »naravnih«, zato pa precej več »nenaravnih« in številčno velikih, hkrati pa za upravljanje težkih koalicij. Tudi na Slovaškem sestavljanje vlade po 5. marcu ne bo preprosto opravilo. Kot izjema se v tem okviru kaže Poljska, toda ta ima zato s predstavniško demokracijo druge probleme.
Oportunisti na pohodu
Poljska je, med drugim, kot pravijo podatki iz študije nizozemske politologinje Ingrid van Biezen, država, v kateri je količnik med številom članov ene ali druge politične stranke in številom vseh volilcev med najnižjimi v Evropi. Samo Latvija ima (podatki so s konca prejšnjega desetletja) še nižjega od Poljske, kjer ta znaša 0,99 (torej tisti en odstotek, ki bi ga imela Slovenija, če bi imele vse stranke le zakonskih 200 članov) in je 4,7-krat nižji od evropskega povprečja. Slovenija je s količnikom 6,28 razmeroma visoko (na 5. mestu), Nemčija, Irska, Slovaška, Češka, Francija in Madžarska s količniki med 2,3 in 1,5 pa nizko na tej lestvici. Osamljeni na vrhu sta Avstrija in Ciper s količnikoma 17,3 oziroma 16,3.
Še več te številke povedo, če jih primerjamo s tistimi izpred desetletja. Po van Bieznovi je v tem pogledu pomen strank povsod (razen v Franciji, Španiji, Italiji in Estoniji) upadel, največji padec vključenosti volilcev v stranke pa je imela – Slovenija. V primerjavi s koncem devetdesetih let ji je količnik padel za štiri točke. Med »starimi« in »novimi« demokracijami pri tem ni bistvenih razlik. Začetno navdušenje nad večstrankarskim sistemom v »novih« je naglo izpuhtelo in srednje- oziroma vzhodnoevropske stranke, v devetdesetih letih vse še nove, so se pri izgubljanju članov pridružile starim v zahodni Evropi, ki se jim članstvo osipa že od začetka osemdesetih let. V tem obdobju je v povprečju padlo za polovico, pri čemer sta, denimo, največji nemški stranki CDU in SPD polovico članov izgubili zgolj od združitve države (torej po letu 1990) in jih imata danes skupaj komaj toliko, kot jih je ena od njiju imela takrat.
Če ob osipu strankarskega članstva upoštevamo še približno enako naglo upadanje števila sindikalno organiziranega prebivalstva, zmanjšanje dosega in vpliva organiziranih cerkva (zlasti rimskokatoliške in protestantske), pa tudi razpad svetovnonazorskih vezi, ki so jih ustvarjali množični mediji (zlasti časopisi), dobimo sliko političnega prostora, v katerem so stranke čedalje manj ali sploh ne več povezane z družbenim okoljem in ne predstavljajo več posrednika/katalizatorja med suverenom (ljudstvom) in »oblastjo« oziroma med družbo in državo. Ker teh družbenih in svetovnonazorskih vezi ni več, stare stranke članstvo ne le izgubljajo, ampak se to hkrati tudi spreminja. Somišljenike in privržence zamenjuje karieristi, kajti če ostane oziroma ko je stranka na oblasti, ima še vedno na voljo enako število javnih služb in funkcij za svoje člane. Zato so, kot pravi van Bieznova, oportunisti na pohodu, saj stranke privlačijo ljudi, ki jih razumejo kot instrument osebne promocije in karierni pospeševalnik.
Preprosti odgovori še slabši
Nekateri politologi, na primer Richard Katz in Peter Mair, gredo v svoji analizi še dlje in strankam pripisujejo, da prepad med družbo in državo celo povečujejo, saj naj bi se v bistvu zlile z državo in povsem opustile predstavniško-posredniško vlogo. Postale naj bi karteli za vladanje, navzlic rednim volitvam brez demokratične legitimacije. S tem smo že pri najpogostejših očitkih, ki jih na tradicionalne stranke naslavljajo nova gibanja, liste in zavezništva: da so koruptivne, klientelistične, odtujene, samozadostne, okostenele itd., očitkih, ki očitno uspešno nagovarjajo volilce, toliko bolj, kolikor se ti počutijo na milost in nemilost izročeni globalizaciji in socialnemu razslojevanju in kolikor bolj se jim zdi, da se oblast izmika že tako šibkemu nadzoru na nadnacionalno raven (EU, evro, schengen, trgovinski sporazumi, WTO…).
»Nove« stranke imajo na zapletena vprašanja bolj preproste odgovore od »starih«, ni pa rečeno, da so tudi boljši. Nasprotno, kot so tudi slovenski volilci lahko izkusili na lastni koži, so kvečjemu »enako slabi«, če ne še »slabši«, kar politično entropijo srednjeročno samo povečuje. Z mislijo na podatke van Bieznove z začetka tega članka so nove stranke medtem že same prispevale k splošnemu osipu strankarskega članstva v tem desetletju. Tudi v Sloveniji, čeprav lahko o tem sklepamo zgolj posredno, iz dejstva, da je od leta 2010 nezadovoljstvo nad demokracijo zraslo za približno tretjino; v tem času se je v parlament posrečilo uvrstiti petim novim strankam, od katerih obstajata še dve. Nekatere »nove demokracije«, poleg baltskih držav in Slovaške tudi Slovenija, so bile zato morda daljnovidne, ker političnih strank niso na ustavni ravni povezale s predstavniško demokracijo. Druge, ki so, kot recimo Hrvaška, v tem pogledu prepisale nemško ustavo, bodo to lepega dne nemara morale spreminjati. Kajti političnim strankam, starim in po kratkotrajnem navdušenju nad njimi tudi novim, se »glavni tok« predstavniške demokracije v 21. stoletju očitno vse bolj izogiba.
