Nekdanji poljski predsednik Lech Walensa je nekoč dejal: »Dvojčka sem podcenjeval.« Zdaj ko ni več Lecha Kaczynskega in je Jaroslaw po oktobrskih parlamentarnih volitvah dejansko prevzel oblast, bi Walensa lahko rekel, da je eden še hujši, kot sta bila oba skupaj. S položaja voditelja stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jaroslaw Kaczynski preusmerja Poljsko, da je vse bolj podobna avtokratski, konservativni, ksenofobični in protievropski Orbanovi Madžarski. Če pomislimo še na krepitev skrajne populistične desnice v Franciji, skandinavskih državah, ZDA, Švici in drugod, potem bi morda lahko rekli, da se v Evropi dogaja nekaj podobnega kot v 30. letih, ko je bil v modi fašizem.
Iz ozadja vleče vse niti
Brez dvoma lahko zapišemo, da novo poljsko vlado vodi 66-letni Kaczynski, čeprav je premierka 52-letna Beata Szydlo. Uboga ga tudi maja izvoljeni predsednik države, 43-letni Andrzej Duda. Prav Kaczynski ju je kot povsem nepomembna in neznana politika postavil za kandidata za ta najvišja položaja v poljski državi, zato sta njegova dolžnika, zahodni mediji pa ju označujejo za njegovi marioneti. V njunem volilnem boju spomladi in jeseni je bil nekdanji premier neopazen, saj bi s svojo veliko konservativnostjo in evroskepticizmom prestrašil zmerne volilce. Oba sta se poskušala predstaviti kot desnosredinska politika. Szydlova, ki nima izkušenj v vladi, je na primer zaradi nizke rodnosti obljubljala višji otroški dodatek, višjo minimalno plačo, zgodnejše upokojevanje, povečanje socialnih izdatkov in brezplačno zdravstvo za upokojence.
V resnici Kaczynski ne namerava spreminjati doslej uspešne gospodarske politike. Njegov glavni cilj so čistke, tudi v šolstvu in kulturi, najbrž pa bo tudi prepovedal splav. Tako kot Kaczynski je Szydlova kritična do EU, zagovarja »družino kot vrednoto«, nasprotuje pravicam istospolnih parov, navdušuje se za »krščanske vrednote«, ki so »zgradile našo civilizacijo in našo državo«, obenem pa v beguncih vidi grožnjo. Zanje je Kaczynski nedavno celo dejal, da bi »lahko prinesli bolezni in parazite«, torej je uporabil podobne argumente, kot so jih pred 75 leti nacisti glede Judov ob ustanovitvi zloglasnega varšavskega geta.
Konec pravne države
Zahodne vlade je v zadnjih tednih razburilo predvsem očitno kršenje načel pravne države in delitve oblasti pri imenovanju novih petih ustavnih sodnikov. Nova večina v parlamentu si je namreč prilastila oblast ustavnega sodišča in razveljavila imenovanje treh ustavnih sodnikov, ki jih je zakonito izbrala prejšnja, proevropska in liberalna večina. Predsednik Duda je nato v nasprotju z odločbami ustavnega sodišča odobril vse tri sporne ustavne sodnike. Kaczynskemu namreč ni dovolj, da obvladuje predsednika države, vlado in parlament, ampak si hoče podrediti še 15-člansko ustavno sodišče, ki mu je v letih 2006–2007, ko je bil premier v koaliciji s skrajno desnico, delalo velike težave, saj je razveljavilo številne že sprejete zakone.
Kaczynski in stranka PiS sta si po oktobrski volilni zmagi najprej povsem podredila vse štiri tajne službe, tako da je opozicija v parlamentu povsem izgubila možnost nadzora. Tajne službe zdaj »koordinira«, se pravi vodi, poseben minister Mariusz Kaminski. Leta 2006 ga je premier Kaczynski postavil na čelo protikorupcijskega urada, kjer je ta nato brez izbiranja sredstev in tudi s kršenjem varnosti osebnih podatkov ter načela o domnevi nedolžnosti preiskoval podkupljive in nepodkupljive državne uradnike in uslužbence, od zdravnikov do ministrov. Marca letos ga je sodišče zaradi zlorabe oblasti obsodilo na tri leta zapora in na deset let prepovedi dela v kateri koli državni službi. Kaczynski je zdaj dosegel pri predsedniku Dudi, da je ta Kaminskega pomilostil, ker naj bi v sodnem postopku, ki »je imel političen značaj«, prišlo do napak. Ta grob poseg predsednika države v odločitev sodišča je bilo prvo očitno kršenje načela delitve oblasti po oktobrskih parlamentarnih volitvah. Kaminski je lahko v novi vladi zaprisegel kot eden od ministrov.
Smolensk: teorija zarote
Velik vpliv Kaczynskega se kaže tudi v imenovanju obrambnega in zunanjega ministra, dveh skrajnih nacionalistov. Obrambni minister Antoni Macierewicz je na primer prepričan, da je šlo pri veliki letalski nesreči pri Smolensku 10. aprila 2010, v kateri so umrli poljski predsednik Lech Kaczynski z ženo in 94 drugih Poljakov, za atentat. Tako zdaj vidi glavno nalogo sebe kot obrambnega ministra v tem, da začne novo preiskavo. Tudi Jaroslaw Kaczynski meni, da Rusi glede smrti brata niso nedolžni.
Jaroslaw in Lech sta odraščala v katoliškem okolju v Varšavi. Vzgojili so ju v nacionalističnem duhu, ker se je oče udeležil slovite varšavske vstaje leta 1944. Kot enojajčna dvojčka sta prvič postala znana med Poljaki že leta 1962, ko sta igrala v znanem mladinskem filmu O tistih dveh, ki sta ukradla luno. Medtem ko se je Lech pozneje poročil, je Jaroslaw ves čas živel z materjo, dokler ni pred nekaj leti morala v bolnišnico. V 80. letih sta sodelovala v sindikatu Solidarnost, a njen prvi voditelj Walensa je postal Jaroslawov smrtni sovražnik, ker je nekoč povedal šalo o dvojčkih, ki sta prišla na hišno zabavo, eden z ženo, drugi pa z možem.
Iracionalnost Poljakov
Na življenje Poljakov bi gotovo lahko vplivali izrazit konservatizem, skrajni nacionalizem in evroskepticizem Jaroslawa Kaczynskega. Obseden je z nekakšno poljsko nacionalno identiteto – tako je septembra letos poslancem tedaj še vladajoče Državljanske platforme dejal, da nimajo pravice sprejeti migrantov, ki bi lahko prizadeli vsakdanje življenje Poljakov. Težko pa je verjeti, da bo Kaczynski do konca brezkompromisen do EU, saj Poljska ni velesila, ki bi bila lahko hkrati sovražnik Moskve in Bruslja. Medtem ko madžarski premier Viktor Orban prijateljuje s Putinom, je za Kaczynskega to nemogoče.
Neumno je, da gre vladajoča stranka PiS zlasti s kršenjem načel pravne države in zavračanjem beguncev v konflikt z Brusljem, in sicer tudi zato, ker Poljska na leto dobi od EU 15 milijard evrov. Ker je prejšnja liberalnejša vlada Državljanske platforme ta denar dobro uporabila, Poljska po letu 2008 ni poznala gospodarske krize, tako da je zdaj brezposelnost na Poljskem le 7,2-odstotna. Pravzaprav težava ni Kaczynski, temveč poljski volilci, ki so kljub njegovemu ekstremizmu in uspešnosti vlade Državljanske platforme glasovali za njegovo stranko. Torej lahko skrajna populistična desnica zmaga na demokratičnih volitvah tudi v državi, v kateri je raven brezposelnosti nizka, življenjski standard vse boljši, priseljencev – ne migrantov in ne beguncev – pa ni.
