Leto dni po predstavitvi energetske strategije za Evropsko unijo je evropska komisija včeraj to strategijo nadgradila s strategijo za večjo solidarnost med evropskimi državami v primeru energetskih kriz. Te so bile v preteklosti predvsem posledica prerekanj med Rusijo in Ukrajino o ceni in plačilu dostavljenega zemeljskega plina.
»Po plinskih krizah v letih 2006 in 2009, ko je na milijone ljudi ostalo na hladnem, smo rekli: Nikoli več. Toda obremenitveni testi leta 2014 so pokazali, da smo še vedno preveč ogroženi zaradi večjih prekinitev dobave zemeljskega plina. Politične napetosti na naših mejah predstavljajo močan opomin, da te težave ne bodo kar izginile,« je ob predstavitvi novega energetskega svežnja dejal evropski komisar za podnebje in energijo Miguel Arias Canete.
Energetika kot del geopolitičnega merjenja mišic
Toda zemljevid projektov, ki jih namerava evropska komisija podpreti pri dolgoletnih poskusih diverzifikacije energetske oskrbe Evrope, razkriva, da želi Bruselj predvsem zmanjšati svojo odvisnost od ruskega plina. Evropska unija trenutno dobiva okoli 40 odstotkov svojih energetskih potreb iz Rusije, s katero je v globokih zunanjepolitičnih razhajanjih tako zaradi aneksije Krima in sodelovanja v vojni v vzhodni Ukrajini kot zaradi ruske pomoči varnostnim silam Bašarja Al Asada v Siriji. Poskus otresanja ruskega energetskega vpliva je le del širših geopolitičnih premislekov Evropske unije o prihodnjem odnosu s svojimi bližnjimi sosedi.
S 14 projekti gradnje povezovalnih plinovodov (predvsem v vzhodni Evropi) in gradnje terminalov za dobavo utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) – predvsem na Baltiku, enega naj bi zgradili tudi na Krku – naj bi se evropska odvisnost od ruskega zemeljskega plina zmanjšala. Povezovalni plinovodi so pomembni zato, da se lahko v primeru kriz zemeljski plin iz drugih držav, kjer obstajajo zadostne zaloge, preusmeri k tistim, ki ga potrebujejo. Prav plinske krize izpred desetletja so pokazale, da je teh plinovodov primanjkovalo.
Terminali LNG večinoma na Baltik
Obstoječim terminalom LNG, ki so večinoma razporejeni ob obalah zahodne Evrope, naj bi se pridružili novi in dopolnili energetsko diverzifikacijo celine, kjer zemeljski plin razumejo kot nujni fosilni energent v mešanici energentov vsaj še do leta 2030. Ob tem v komisiji stavijo predvsem na sklepanje dobavnih dogovorov z Egiptom, Izraelom, Ciprom, ZDA, Kanado in Katarjem. Ker se je utekočinjen zemeljski plin precej pocenil zaradi dodatne ponudbe na trgu, Evropska unija zdaj upa na sklepanje za potrošnike cenovno ugodnih dogovorov. Z večjo ponudbo plina na trgu bi jo bolje odnesli denimo potrošniki na Baltiku, kjer trenutno v povprečju plačujejo za slabo petino višjo ceno zemeljskega plina kot drugi evropski porabniki.
Pomembna novost včerajšnjega energetskega paketa je tudi zahteva evropske komisije, da bodo države članice medvladne dogovore o oskrbi zemeljskega plina s tretjimi državami pred samo sklenitvijo predale v preverjanje evropski komisiji. Doslej je namreč Bruselj skladnost teh medvladnih dogovorov lahko preverjal samo retroaktivno, torej ko so bili že sklenjeni. Ugotovili so, da kar tretjina vseh 142 medvladnih dogovorov ni bila skladna z evropskim pravnim redom, med njimi tudi projekt gradnje ruskega plinovoda Južni tok, ki ga je Kremelj zaradi bruseljskih ovir in padanja vrednosti rublja dokončno opustil decembra 2014.
Poslej bodo države članice oceno evropske komisije o energetskih dogovorih morale v celoti upoštevati pred njihovim podpisom. Nemčija, ki je z baltskimi in vzhodnoevropskimi državami v sporu zaradi njihovega nasprotovanja gradnji druge cevi Severnega toka, je že nakazala, da ta predlog komisije zanjo ni sprejemljiv.
Oskrba s plinom v Sloveniji na visoki ravni
Geoplin, naš največji trgovec z zemeljskim plinom, pozorno spremlja dogajanje na področju energetske oskrbe v Evropski uniji in morebitne motnje pri oskrbi z zemeljskim plinom. Na vprašanje, kaj za energetsko oskrbo Slovenije pomeni uvrstitev terminala utekočinjenega zemeljskega plina na hrvaškem otoku Krk s povezovalnim plinovodom, Boštjan Napast, predsednik uprave Geoplina, odgovarja: »To pomeni dodaten vir in dodatno diverzifikacijo, z vidika zanesljivosti in konkurenčnosti oskrbe pa zagotovo tudi nekaj pozitivnega.« Ali bo družba Geoplin pri tem sodelovala tudi lastniško? »Ta odločitev je še prezgodnja, saj se končne tehnične rešitve za terminal na Krku še iščejo. Ko bodo zadeve jasnejše, jo bomo seveda preučili in se odločili. V tej fazi pa zadeva še ni tako zrela, da bi lahko sprejemali kakršne koli odločitve,« je na kratko pojasnil Napast.
Glede na to, da ima Geoplin hčerinsko podjetje na Hrvaškem, je prvi mož Geoplina pojasnil, da njihovo hrvaško podjetje skrbi predvsem za oskrbo končnih odjemalcev z zemeljskim plinom. »Trenutno je namen tega podjetja nemotena oskrba, kaj bo v prihodnje, bomo še videli,« je povedal Napast. Ali bo ta ukrep evropske komisije izboljšal oskrbo s plinom v Sloveniji v primeru izrednih razmer, Napast pojasnjuje, da je slovenski trg del evropskega.
»Imamo dovolj diverzificirane transportne poti tako iz Avstrije kot tudi Italije. Ocenjujem, da je zdajšnja zanesljivost oskrbe s plinom na razmeroma visoki ravni. Imamo namreč zakupljena lastna skladišča, ki v izrednih primerih pomenijo dodaten vir za oskrbo in zanesljivost za dobavo zemeljskega plina, ter sklenjene dolgoročne pogodbe s proizvajalci plina,« pravi Boštjan Napast. Neuradno smo izvedeli, da imajo tovrstni terminali, kot je ta na Krku, zagotovo velik potencial, LNG svojo likvidnost le še povečuje, vse več pa je sklenjenih tudi kratkoročnih pogodb.
