Še en »odločilni dan« za iskanje skupne evropske begunske politike se je začel s previdnim optimizmom vrhovnih politikov Evropske unije. Tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot predsednik komisije Jean-Claude Juncker sta poudarjala, da mora dogovor s Turčijo slednjič biti skladen z mednarodnim pravom in hkrati sprejemljiv za vse države članice, velike in majhne. To je zvenelo kot precej pobožna želja ob začetku pogovorov, za katere so vsi voditelji osemindvajseterice vedeli, da bodo težavni, dolgotrajni, še bolj kot kadar koli prej pa se bo iskalo ustrezne formulacije, da bi glavni mozaični kamen evropske begunske politike – dogovor s Turčijo – dejansko ustrezal mednarodnemu pravu. Na spornost dogovora so včeraj prihajajoče evropske voditelje pred palačo Justus Lipsius še enkrat opominjali protestniki in velik transparent Amnesty International z enim samim jasnim sporočilom: »Ne trgujte z begunci.«
Na mizi nekoliko omiljeni dogovor
Donald Tusk je voditeljem v razpravo ponudil osnutke sklepov zasedanja, iz katerih je bilo možno razbrati, da Evropska unija Turčiji ne bi obljubila kar bianco menice za želeno vizumsko liberalizacijo že letošnjega junija, temveč bi do odprave vizumov za turške državljane prišlo zgolj, če bi Turčija zagotovila vsem 72 kriterijem EU. A močno dvomljivo je, da bi Turčiji uspelo izpolniti vse kriterije. Britanski premier David Cameron je ob prihodu na vrh že napovedal, da Velika Britanija ne bo sodelovala pri vizumski liberalizaciji za Turke, saj vodi lastno imigracijsko politiko, prav tako tudi ni del schengna. Tako kot so Britanci nakazali še eno izvzetje iz evropske politike, so tudi Ciprčani zagrozili z nasprotovanjem dogovoru, predvsem napovedani pospešitvi turških pristopnih pogajanj z EU, če Ankara ne bo v skladu s prejšnjimi dogovori svojih letališč in pristanišč odprla za promet z južnega Cipra.
Če je bila za Turke najpomembnejši del dogovora prav vizumska liberalizacija, nekoliko manj težavna so bila ciprska nasprotovanja pospešitvi pristopnih pogajanj, so bila za Evropsko unijo precej težavnejša številna odprta vprašanja zakonitosti vračanja vseh, po nezakonitih poteh v Evropo prispelih migrantov. Evropska komisija je pojasnjevala, da ne bo šlo kar za množično vračanje v Turčijo, saj naj bi vsi v Grčijo prispeli migranti imeli možnost vložiti prošnje za azil, vsako od njih pa naj bi individualno obravnavali v ustreznem postopku. Te obljube so se znašle tudi v osnutkih sklepov vrha. Prav ta pojasnila je včeraj pozdravil Thorbjørn Jagland, generalni sekretar Sveta Evrope, organizacije, ki bdi na spoštovanjem človekovih pravic pri njenih 47 članicah. A številnih voditeljev te besede niso povsem prepričale.
Kdo bo v »koaliciji voljnih«?
V osnutkih sklepov vrha je bilo zapisano, da evropski voditelji pozdravljajo pripravljenost Turčije, da bodo vrnjeni migranti deležni zaščite v skladu z mednarodnimi standardi in da jih Turčija ne bo pošiljala nazaj v države izvora. Vendar ta zapis ni ustrezal realnosti močno pomanjkljivega turškega azilnega sistema in preteklih ukrepanj turških oblasti. Sirske in iraške begunce so namreč tudi prisilili v podpis dokumentov za prostovoljno vračanje v Irak in Sirijo.
Za težavno iskanje bruseljskega kompromisa je skrbelo tudi tako imenovano »menjalno razmerje 1:1«, po katerem bi za vsakega vrnjenega nezakonitega migranta Turčiji, ki je upravičen do mednarodne zaščite, v Evropo zakonito preselili po enega sirskega begunca. Ne le da je bilo sporno, čemu bi vračali do mednarodne zaščite upravičene migrante v Turčijo, vprašanje se je postavljalo tudi, katere države bi bile v begunsko razdeljeni Evropi sploh pripravljene sprejeti zakonito preseljene sirske begunce.
Evropska komisija je na mizo položila predlog, da bi 72.000 sirskih beguncev preselili z že lani dogovorjenimi kvotami za premestitev beguncev iz Italije in Grčije, a glavnino teh za preselitev predvidenih sirskih beguncev (54.000) naj bi države slednjič sprejele prostovoljno. Na celini, kjer so doslej v pomanjkanju solidarnosti med državami članicami doslej premestili zgolj tisoč beguncev iz Italije in Grčije, te zaobljube niso zvenele zelo verodostojno. Tudi zato, ker koalicija »voljnih držav« za zakonito preselitev beguncev iz Turčije, ki sta jo v jesenskih mesecih snovala nemška kanclerka Angela Merkel in avstrijski kancler Werner Faymann, ni več kazala znamenj obstoja.
