V 50-minutnem dokumentarcu Nova Planica v režiji Blaža Završnika (produkcija Sever), prvem izmed dveh »planiških« filmov, ki ju je te dni prikazala nacionalna TV, nekdo pove, da so se ob smučarskih poletih nekaj naučili tudi televizijski snemalci. V drugem, že dolgometražnem, 90-minutnem filmu Leteti v režiji Amirja Muratovića in produkciji TV Slovenija, pa ponovno slišimo, da so slovenski TV-snemalci smučarskih poletov postali tako dobri, da jih najemajo za mednarodne TV-prenose. To je lepo slišati: torej nimamo le najboljšega smučarskega skakalca, ampak tudi najboljše snemalce smučarskih skokov. Toda vsaj enega snemalca smo že imeli, ko še nismo imeli najboljših skakalcev.
Prvi film je bil Badjurov
To je bil Metod Badjura, ki je leta 1934 posnel film Smučarski skoki v Planici. Takrat je v Planici zmagal norveški skakalec Birger Ruud, ki je skočil rekordnih 91 metrov. Kadar koli sem si ogledal ta kratki film, me je čudilo, kako le je lahko Badjura, ki je razpolagal z eno samo in povrhu še precej težko 35-milimetrsko kamero, v komaj desetminutnem filmu, medtem ko je tekmovanje trajalo najmanj eno uro, posnel ta rekordni skok. Kot je videti, tako, da je v montaži kombiniral posnetke iz različnih položajev kamere: z vrha skakalnice, v višini odskočišča, z vidika sodniškega stolpa in z vidika občinstva okoli pristajalne steze. Filmski smučarski skok je bil torej sestavljen iz različnih dejanskih skokov, izmed katerih je bil eden tudi rekordni, ki ga je kamera posnela v trenutku doskoka. Ta Badjurov film se sklene z evforičnim trenutkom srečanja zmagovalca Birgerja Ruuda in projektanta skakalnice Stanka Bloudka, ki ga smučarski skakalci dvignejo na ramena.
Bloudek je nato to skakalnico še povečal, nastala je velikanka, kjer se je leta 1936 rodila nova smučarska disciplina, imenovana smučarski poleti: avstrijski skakalec Sepp Bradl je prvi preskočil sto metrov, medtem ko so ga – slišimo v Novi Planici – norveški skakalci lahko samo gledali, ker jim je njihova zveza prepovedala nastop na velikanki, češ da so ti skoki prenevarni. Seveda je to moralo biti boleče, saj so smučarske skoke začeli prav na Norveškem, kmalu zatem, ko je poročnik Olaf Rye leta 1809 s smučmi skočil devet metrov, da bi kolegom dokazal, kako je pogumen.
Vse o skakalnem svetišču
Oba filma, Nova Planica in Leteti, sta najbrž izčrpala vse, kar je mogoče povedati in pokazati o planiški skakalnici, v filmskem smislu bolj ali manj uspešno. »Kraljica,« pravi Janez Gorišek, ki je z bratom Vladom leta 1969 skonstruiral planiško letalnico, pozneje pa tudi olimpijski skakalni center nad Sarajevom. »Kraljica, če je vaš Vikersund kralj,« je pomiril svoje norveške kolege. V obeh filmih je tudi dovolj govorcev, ki so zadevo, namreč to slovensko smučarsko svetišče (ki je to postalo, ne da bi v bližini stala kakšna cerkev, kot je bilo to v primeru mitičnega skoka Olafa Rya), osvetlili z različnih vidikov.
V prvem filmu ne pozabijo povedati, da je morala stara Bloudkova velikanka razpasti, da so v Planici lahko zgradili moderen nordijski center, ki je imeniten tudi z vidika krajinske arhitekture. V drugem izvemo več o tehnologiji letalnice in unikatne izdelave smučarske opreme. A naj gre za spominske ali strokovne diskurze, vsem je v obeh filmih lastna tudi močna emocionalna intonacija v stilu: »V Planici ne moreš nič narediti, če je nimaš rad.« In tam je, kot slišimo, tudi vse narejeno tako, da bi jo vsi imeli radi. Seveda gre predvsem za tistih 250 metrov in še čez, kolikor naj bi skakalci leteli, toda oni sami še bolj kot v dolžini uživajo v samem letu. Edino, česar ne izvemo iz filmov, je to, v čem pravzaprav uživajo gledalci. Vsaj slovenski morda tudi v tem, da jim nekaj dni ni treba gledati žičnatih ograj.
