Dokumentarni film vse bolj postaja neka paradoksna forma: na eni strani si prisvaja vse stilistične in konstrukcijske prijeme fikcijskega, igranega filma, kot so dobra zgodba, dramatizacija, emocionalizacija, napetost, nevarnost, presenečenja, prikrivanje in razkrivanje, in to včasih še bolj, kot je fikcijski, igrani film kdaj posnemal ali uporabljal metode dokumentarnega; na drugi strani (in obenem) pa ostaja različen od fikcijskega filma, in to zgolj ali prav po svoji »ontološki diferenci«, torej po tem, da so liki in njihove zgodbe, ki jih prikazuje, vendarle realni.

Pretresljivo, ker je realno

Vzemimo pakistanski film Med radikalnimi verniki v režiji Mohameda Naqvija in Hemala Trivedija, ki prikaže, kako fundamentalistični imam Mualan Aziz v Rdeči mošeji otroke vzgaja za mudžahide. V igranem filmu bi lahko bila ta »verska« vzgoja otrok, ki so v mošeji podrejeni strogemu asketskemu režimu in ki jim učenje Korana na pamet nadomešča spoznavanje vsake druge, »posvetne« vednosti – sicer pa niti religiozne ne poznajo, ker koranske verze samo memorirajo, ne da vedeli, kaj pomenijo – skratka, v igranem filmu bi lahko bilo takšno dresiranje otrok prikazano veliko bolj pretresljivo, v vsej razsežnosti travmatičnosti, opresivnosti in religiozne lobotomije. V pakistanskem dokumentarcu pa takšnih prizorov s fundamentalistično vzgojo otrok sploh ni veliko, vidimo dečka, ki se na izpitu zlomi, ker se mu zatakne pri nekem verzu, in še enega, ki se mu obraz grozljivo spači, ko na koncu svoje molitve vzklikne »premagali vas bomo!«, in slišimo deklico, ki pripoveduje o svojem pobegu iz mošeje; a že ti drobci zadostujejo, da je ta vzgojni sistem videti še vse kaj drugega kot pretresljiv, in to prav zato, ker je enostavno realen.

In ker režiserja predstavita še druge komponente njegove realnosti: teroristične napade, v katerih so sodelovali nekdanji učenci iz Rdeče mošeje, diskurz njenega vodje Aziza, ki pravi, da ne bodo nehali proizvajati mudžahidskih avtomatov, dokler v Pakistanu ne bo zavladalo šeriatsko pravo, kritični diskurz pakistanskega jedrskega fizika Perveza Hoodbhoya, ki ugotavlja, da je Rdeča mošeja zasedla praznino, ki je nastala, ker so v Pakistanu odpovedale pravna država, demokracija, vojska, policija in sociala (Rdeča mošeja rekrutira otroke iz revnih družin), in ne nazadnje ameriški poseg v osebi nekdanjega predsednika Ronalda Reagana, ki je prišel v Pakistan nagovarjat mudžahide, naj se gredo v Afganistan borit proti sovjetskim okupatorjem. In Mualan Aziz potem ni mogel odpustiti Američanom, da so jih pustili na cedilu.

Pod terorjem ničevosti

Ampak samo upamo lahko, da Aziz ne bo kdaj videl hrvaškega dokumentarca Otroci tranzicije v režiji Matije Vukšića. Samo to mu še manjka v prepričanju, da je trda religiozna vzgoja edino prava. A vidite, kaj se dogaja otrokom v divjem kapitalizmu? Neka deklica se vrača iz šole popolnoma travmatizirana, ker se ji sošolci nenehno posmehujejo, jo žalijo in maltretirajo samo zato, ker je iz revne družine; šolske oblasti pa raje premestijo deklico na drugo šolo, kot da bi kaj ukrenile zoper njene samopašne sošolce in sošolke.

Neka najstnica naredi samomor, ker ni prenesla sramotitev in žalitev, ki jih je bila deležna na nekem družabnem omrežju, od katerega se sicer tudi sama ni znala odlepiti. Pet- ali šestletna deklica je prava groteskna spaka, ko se v razkošni vili na materino pobudo šemi v Armanijeve obleke, lišpa z dragimi ličili, obuva visoke pete in poplesuje ob komadih srbskih narodnjakov. Tu je še deček, ki je tako nadarjen za nogomet, da njegov oče vidi v njem možnost, da bo imel za sina nogometaša Barcelone. Tudi posvetne religije znajo biti ubijalske.