Ko po ulicah majhnega francoskega mesteca hrupno pridrvi nosorog, so prebivalci zaprepadeni: mar je to mogoče? Kaj vendar počne ta žival sredi mirnega podeželja? Toda še preden se uspe kavarniškim gostom zediniti o tem, ali je bil nosorog azijski ali afriški in od kod se je sploh lahko vzel, se že prikaže naslednji in mimogrede pomendra mačko neke gospe. Začetno presenečenje se nemudoma sprevrže v ogorčenost: kaj pa se to pravi, to se mora nehati! Vendar se ne neha – še več, prav kmalu se izkaže, da se v nosoroge iz nekoliko nejasnih razlogov spreminjajo meščani sami in da je v mestu, po katerem brez zadržkov pustošijo vse številnejše horde debelokožcev, vedno manj prostora za ljudi.
Večplastna prispodoba
Tako nekako bi lahko zelo na kratko povzeli osnovni zaplet Nosorogov, drame francoskega pisatelja in dramatika romunskega rodu Eugena Ionesca (1909–1994), enega izmed osrednjih predstavnikov gledališča absurda. Besedilo, ki je nastalo leta 1959, sicer morda ne dosega splošne prepoznavnosti in priljubljenosti nekaterih Ionescovih zgodnjih iger, kot so na primer Plešasta pevka, Učna ura ali Stoli, vendar zaradi svoje ostrine in pomenske večplastnosti enako dobro ohranja aktualnost. Sam avtor je Nosoroge nekoč opredelil kot »protinacistično igro«; v temelju se namreč napajajo iz njegove osebne izkušnje iz 30. let prejšnjega stoletja, ko je bil še kot študent v Romuniji priča nenadnemu vzponu skrajnega nacionalističnega gibanja Železna straža, ki je gradilo na mešanici antisemitizma in versko-narodne gorečnosti; Ionesco je z grozo opazoval, kako so se stranki pridruževali številni profesorji, intelektualci in dotedanji prijatelji, ki so svoje humanistične nazore čez noč zamenjali za fanatično vzklikanje slaboumnih in nasilnih sloganov. »Kot da bi postali nosorogi,« je komentiral v nekem poznejšem intervjuju.
V tem pogledu je seveda mogoče to igro brati predvsem kot prispodobo vsakršnega pogrezanja v enoumje oziroma konformističnega pristajanja na prevladujoče smernice, ko posameznikova osebnost na tak ali drugačen način popusti pritisku čredne miselnosti. Zlasti tovrstne družbene mehanizme Ionesco zares mojstrsko ilustrira skozi spreminjajoči se odnos meščanov do pojava nosorogov: uvodna osuplost, ki se za kratek čas prevesi v gnev, kmalu zvodeni v nekakšno sprijaznjenost z njihovo prisotnostjo, ob postopnem naraščanju števila topotajočih kopitarjev (in njihove moči) pa začenja vse več ljudi, malce iz strahu, malce nemara tudi iz nekakšne očaranosti, zanje kazati neko sprevrženo, dopuščajoče razumevanje (v slogu »tako pač je«, »kaj pa hočemo« ali »saj imajo tudi nosorogi pravico živeti na svoj način«) ter celo slabo utemeljene simpatije (»kako so ljubki!«), dokler v nosoroge naposled ne mutirajo še sami. Gre za neki proces osmišljanja, sprejemanja in naposled opravičevanja zla, ki je v očeh opazovalca morda res lahko videti nerazumen ali grotesken (kar Ionesco tudi podčrtuje z abotnimi in pomensko izpraznjenimi replikami), vendar je v vsakdanjem realnem svetu še kako prisoten in nalezljiv. Na žalost tudi danes, ko kar nekako vdani v usodo pristajamo na stvari in odločitve, ki bi se nam še pred kratkim zdele povsem nepredstavljive.
V iskanju človeškega
Po drugi strani je mogoče v Nosorogih videti še več kot le z absurdom začinjeno basen o rojevanju totalitarizma ali kritiko »racionalistične« relativizacije dejstev; skozi »protislovnega« protagonista (to je Ionescov ikonični lik Bérenger) si namreč tudi dovolj neposredno zastavljajo vprašanje o bistvu človeškega v sodobni družbi, ki je v času naraščajoče mentalne uniformiranosti še nekoliko bolj zamegljeno. Prav Bérenger, ta rahlo zmedeni, odtujeni in zapiti slehernik, namreč po spletu okoliščin postane »poslednji človek«, ki se na koncu odloči za upor proti krulečim beštijam. In kar nekako ironično je, da ga v to vlogo ne postavijo kakšne posebne moralne kvalitete, temveč predvsem njegova življenjska mlahavost in pomanjkanje dovzetnosti za sprejetje kakršnih koli idej.
To Ionescovo dramo v slovenskih gledališčih sicer precej redko uprizarjajo; nazadnje so bili Nosorogi postavljeni leta 2007 v Drami SNG Maribor v učinkoviti režiji Vita Tauferja. Zdaj si jih bo mogoče dva večera zapored ogledati v Cankarjevem domu, kjer bo z njimi gostovalo Narodno gledališče Marina Sorescuja iz romunske Krajove; predstavo je zrežiral sloviti ameriški gledališčnik Robert Wilson.
